Čarovnija na otoku

Nataša Barbara Gračner v polni knjigarni Vodnikove domačije bere odlomke iz romana Pie Prezelj, rišejo se že obrisi zgodbe, besede se usedajo v nas, padajo, se dvigujejo. Bili smo trije je nova zgodba, ki se dogaja na nekem severnem otoku, avtorica ne pove, katerem.

Malo sem preveril, katera država na svetu ima največ otokov, je rekel Boštjan Narat in pomenljivo premolknil. In to je Švedska, je naposled rekel. Švedska ima 267.570 otokov, za njo je Norveška z okrog 239 tisoč otoki. Nikoli nisem razmišljala o otokih na tak način kot tisti večer. Na svetu naj bi bilo več kot devetsto tisoč otokov, če štejemo vse male otočke in čeri, milijon.

Pisateljice in pisatelj ljubijo otoke. 

Lawrence Durrell je  nekaj časa živel na Krfu, otoku svetlobe, erosa, razpadanja in melanholije. John Fowles je več let živel na grškem otoku Spetses, ki je navdahnil njegov nenavadni roman Mag. Poletna knjiga Tove Janson se dogaja na samotnem otočku v finskem arhipelagu, v otoški tišini, vetru, svetlobi.

Tudi Virginia Woolf nas v romanu  K svetilniku prestavi na otok, na otok Skye ob severozahodni škotski obali. Otok in svetilnik kot simbol nedosegljivosti, hrepenenja po svetlobi.

Roman Bili smo trije je čarovnija, ki se dogaja na otoku, kjer vladajo druge zakonitosti kot na kopnem.

Pisanje je čudovito preživljanje prostega časa

Zaradi razumevanja ta knjiga diha, diha, je napisala pisateljica Ana Schnabl. In ko jo berem, diham, vdihujem z njo, čutim severni veter, ki me biča po obrazu, drobni pesek, ki sili v oči in ustnice. Boli me lepota belih sipin, ki jih grize morje, nič čudnega, da je protagonistka romana fotografinja.

Pomislim, kako takrat, ko ne moremo potovati, lahko potujemo skozi podobe, v katere nas povabi talent pisateljice. Takrat soustvarimo zgodbo, ki se ponekod bere kot pesem, ponekod zadrhti od bolečine, ki jo zaznavaš med zamolki, med vetrovi. Bolečina mlade matere, ki ne dojema, zakaj so jo poslali stran, na neki drugi otok, bolečina hčerke, ki ne more doumeti, zakaj je njena biološka mati ni nikoli poiskala. Bolečina brata, ki je srečen, da je našel polsestro, a izgubil podobo mame, kakršno je gojil.

Pomislim, kakšen čudež je literatura, kaj vse se zgodi, ko soustvarjamo podobe z branjem, vedno smo soustvarjalec. In Italo Calvino ni prvi, ki je to rekel. Tisto, česar roman ne pove, je toliko večje  od tistega, kar pove.

Bil je lep večer, večer literature in otokov, mislim, da je vsak od nas v knjigarni Vodnikove domačije pomislil na svoj otok, ki ga je nekoč posvojil, ki ga nosi v sebi, kot navdih, kot zatočišče. Kadar stvari na kopnem postanejo preveč grobe in trde, kot možnost pobega.