Zakaj čas z leti teče hitreje

»Čas hiti, čas hiti, čas hiti,« mi v mislih odzvanjajo besede v melodiji, ki sem jo nekoč pela v zboru, in medtem pomislim, da se bo spet obrnilo leto. Ko pišem te vrstice, je le mesec dni do božiča, pa tudi dve leti od dneva, pravzaprav noči, ko sem prvič prespala v zavetju svojega takrat novega doma. Zdi se, kot da sem tu le bežen trenutek in obenem od nekdaj.

Kako zanimiv je čas, ki se zdi, da ves čas polzi iz rok, kako je perspektiva časa drugačna glede na situacijo, v kateri se znajdeš, kako težko nam je v tem ponorelem svetu za trenutek ustaviti vse in se prepustiti času. Trenutku. Kako dolga se zdi minuta v planku, kako dolge se zdijo ure na avtocesti in kako hipni se zdijo užitki, sreča, veselje.

Od nekdaj me je navdihoval pojem časa. Med študijem sem se v okviru neke seminarske naloge vanj podrobneje poglobila, zadnje čase pa se zdi, da me čas predvsem – lovi. Kot da bi si želela, da bi se ustavil. Da bi lahko zaužila vsak njegov trenutek, pa mi ne uspe. Zdi se mi kot včeraj, ko sem s prijateljico 1. januarja letos s težko glavo lazila na bližnji hrib ali pa ko sem nekoliko pozneje zrla v daljavo s Škrlatice. Kako je lahko čas tako neusmiljeno hiter, da bo konec še enega leta? Torej res drži, da z leti čas teče hitreje.

»Nimam časa, saj veš, življenje. Kdaj v prihodnjem mesecu se nam bo uspelo ujeti?« To so stavki, ki so v različnih skupinah prijateljic postali tako običajni, da se zdijo povsem normalni. Zakaj je postalo običajno, da smo ves čas na voljo vsakomur na spletnih omrežjih, da odpišemo takoj, medtem ko moramo čas v živo tako zelo planirati?

Pa naj bo moja (pozna) decembrska obljuba naslednja; ustaviti se in speči čim več sladic. Čas bo hitel naprej, le meni naj bo vseeno: za čas in pridobljene kilograme. S tem se bom(o) obremenjevali januarja.