Darsove svinjske nogice

Tu in tam kdo na moje tarnanje, da preveč časa zapravim ujeta v zastoje na avtocestah, predlaga, naj iz službe proti domu uberem katero drugo pot. Da bom tako videla še druge kraje naše dežele. Moj odgovor je zmeraj enak – vožnja iz službe mi ne predstavlja sprostitve v maniri turista, ki na koncu poti vidi morje, pivo in plažo, pač pa nujno zlo.

Medtem ko sem za pot iz domačih logov v prestolnico med epidemijo koronavirusa porabila približno uro, zdaj redko pridem v Ljubljano v omenjenem času. Že po peti uri zjutraj je na primorski avtocesti vozni pas zabasan s tovornimi vozili.

Ministrica lahko še tako goreče pojasnjuje, da tovornjakov ni nič več kot v preteklosti, vendar argumente osebe, ki jo vozi osebni šofer, saj da vlaka zaradi nerednega delovnega urnika ne more uporabljati, težko jemljem kot resne. Pot nazaj mi popoldne vzame še vsaj petnajst minut več.

Vmes me občasno »razveseli« kakšna Darsova pogruntavščina – nazadnje sem na tabli na nadvozu pri Vrhniki prebrala umotvor, o katerem nisem vedela natanko, ali bi me moral spraviti v dobro voljo ali mi izvabiti solzo ogorčenja. Nekemu k cinizmu nagnjenemu »pesniku« se je zapisalo: »Slovenija je majhna. Kam se ti mudi?« Morda mu delam krivico in v resnici človek sploh ni hotel biti ciničen – kar je še huje.

Razumem, da so ceste polne pločevine in da niti nov priključek, ki so ga zgradili na kraju, kjer z avtoceste zapelje kakih pet avtomobilov (no, tako, tu imate cinizem), ni naredil čudeža. Požrla sem tudi zapis o tem, da moramo vozniki dirkanje prepustiti Primožu Rogliču.

Marsikaj požrem, ko stojim v koloni in se po polžje premikam – najraje od vsega imam gumijaste medvedke. Svinjske nogice, ki raztresene več ur čakajo na inšpektorja, recimo, mi pa prav nič ne dišijo.