Decembrske luči

V teh dnevih, ko smo hvaležni za toplino doma in praznične luči na ulicah, se spomnimo tudi ljudi, ki so manj srečni od nas. Dvaindvajsetletnega ustvarjalca splet­nih vsebin iz Adelajde Samuela Weidenhoferja je presunila zgodba 88-letnega veterana Eda Bambasa z drugega konca sveta, ki se je po ženini smrti moral vrniti na delo. Zaradi stroškov za njeno zdravljenje je prodal hišo, in čeprav je štirideset let delal pri podjetju General Motors, je izgubil tudi pokojnino. Pozno starost je preživljal med delom v trgovini in obiskovanjem ženinega groba.

Mladenič iz Avstralije je njegovo zgodbo predstavil na spletni platformi GoFundMe in dotaknila se je dovolj src, da so za starejšega človeka, ki še vedno dela po osem ur na dan, zbrali skoraj dva milijona dolarjev. Preden mu je podaril ček, ga je vprašal, kakšne so njegove sanje. »Vsaj nekaj časa živeti tako, kot si želim,« je odgovoril.

To si najbrž v predprazničnem času želimo vsi: ne vsakodnevnih skrbi in nesporazumov, ampak veselje do življenja, o kakršnem smo sanjali v otroštvu. Če dobro premislimo, se morda lahko še spomnimo trenutka otroške sreče, ko je bilo vse lepo in prav. Kot odrasli bi morali biti soustvarjalci svojega življenja, a prepogosto dopustimo, da nas tok življenja odplavi do brzic.

Zakaj je lahko nekaj tako dobrega naredil Samuel Weidenhofer? Rojen z dispraksijo, razvojno motnjo koordinacije, je leta preživel v posebni šoli. Starši so mislili, da ne bo normalno govoril, je povedal za ameriške medije. Zdaj ve, da lahko njegov glas, za katerega nekoč sploh ni vedel, da ga ima, premika gore. Ljudje kot Samuel so velikokrat rojeni z veliko občutka za soljudi, so pokazale raziskave. Ljudje, ki imamo že po naravi močen glas, bi se lahko naučili, kako ga bolje uporabljati. In od 88-letnega Eda Bambasa, da nikoli ne smemo obupati.