Djevojka sa sela

Velika mesta mi ne povzročajo več posebnega kulturnega šoka. Odkar dneve preživljam na Kitajskem, se počasi navajam tudi na gnečo vsepovsod. Malenkosti pa kljub vsemu sem in tja še privabijo na plano »dekle z vasi«. Med letošnjim obiskom Južne Koreje se mi je ob pogledu na moderen hotel v Seulu, v katerega so nas pripeljali, na široko zasmejalo. Ko sem iz kovčka vlekla garderobo, sem se kar videla, kako ob kozarcu vina z nogami na stolu uživam v razgledu na prelepo prestolnico.

Navdušenje je trajalo do trenutka, ko sem morala na WC. Ogrevan pokrov školjke, čistoča, da bi lahko jedla s kopalniških tal … Potem sem dojela, da se školjko splakne s pritiskom na določen gumb, a kaj, ko so bili vsi v korejščini. Za to, da mi je zgolj po sreči uspelo pritisniti pravega, sem potrebovala sedem minut. Kar videla sem se, kako bom morala v kopalnem plašču na recepcijo in milo prositi, naj mi pokažejo, kako se splakne stranišče.

Naslednji dan sem v neki restavraciji opazila gumb s sličico, za katero sem bila prepričana, da je namenjena temu, da potegneš vodo. Ta je res brizgnila iz pipe, a naravnost vame. Mislila sem si, da se je ljudem pripetilo še kaj hujšega, kot da so iz toaletnih prostorov prišli konkretno premočeni.

Na to anekdoto sem se (z nasmehom, sicer) spomnila, ko sem z novinarsko kolegico iz Srbije pred dnevi čakala na pogovor z vodjo turističnega centra v predelu Zhuhaia. Mesto ima nekaj čudovitih predelov, v katerih ohranjajo kulturno in zgodovinsko tradicijo, in razmišljala sem, kako domačini prenesejo nekaj deset tisoč turistov, ki rinejo v njihovo okolico.

Nakar me D. dregne, rekoč: »Pa to ni zanje nič takega, mesto ima več prebivalcev kot tvoja celotna država.« Za hip sem se znova »potopila« v korejsko WC-školjko in si zamrmrala Severinino Djevojko ter ozavestila percepcijo krajev, v katerih trenutno živim.

* dekle z vasi