Dobro jutro, gozd

Berem knjigo Globoko v gozdu in potujem. Potujem v svet, ki sem ga poznala kot otrok, in se sprašujem, kaj vse smo vedeli kot otroci, pa smo potem pozabili, potlačili, zaklenili ali pa so to v nas zaklenili drugi. Zaradi te knjige sem se spet spomnila, zakaj me je tako vleklo v naravo.

Muhasto, čudno in mistično presihajoče jezero, ribe v blatnih luknjah, spomnim se potokov, ki so bili še čisti, spomnim se visokih jezerskih trav, ki so imele poseben vonj, spomnim se svetlih leskovih gozdov, kjer smo z otroki iz vasi videli druge stvari, ki so bile za oči odraslih laž ali fantazija. Igrali smo se z bitji, ki jih drugi niso videli, kamni so govorili, tako kot drevesa in živali v basnih in pravljicah.

Ko se spomnim otroštva, se spomnim prav občutkov, ki jih zdaj berem v knjigi pisateljice in novinarke Irene Štaudohar, ki ji lahko rečem prijateljica. In vendar tudi njo skozi to knjigo spoznavam na novo in se čudim.

Koliko znanja, koliko metafor, koliko navdihujočih misli in novih knjig! Knjiga Globoko v gozdu te srka, hodiš med drevesi, skozi mistiko, magijo, ritualno, da končno dojameš, da je izgubiti se v gozdu podobno, kot bi se izgubil v ljubezni.

Jaz sem se v tej knjigi večkrat izgubila, vmes sem postala smreka, srna, volk, hladno jezero, šoja, vrnila sem se v svoje otroštvo, ko so stvari v gozdu dobivale druge oblike, ko sem začutila, da so drevesa živa, tako kot so žive mravlje, ki sem jih lahko opazovala ure in ure.

Nekaj je gotovo: po tej knjigi nikoli več ne bom na isti način vstopila v gozd kot zadnja leta; to je kot šamanski ritual, mistično doživetje, krst, skok v ledeno hladno jezero, ki ti zaustavi dih.

Vsaka ljubezenska zgodba je zgodba o preobrazbi, piše Irena v knjigi. To je ta knjiga zame: preobrazba. Stik z nečim davno izgubljenim. S tistim, na kar sem pozabila v teh desetletjih, preživetih v mestu. Zdaj je z vso silo udarilo vame, me preplavilo in spremenilo. In rada bi, da bi to, karkoli že je, ostalo z mano.