Pogoji za čudovit dan

Dobre volje vstopim v garderobo, se začnem preoblačiti, ko od nekod prišepa škilav grbavec z bradavico na nosu ter začne vpiti name, naj izginem, ker pri njih nisem več zaželen. Naj se hitro oblečem in se poberem z njegove modne revije, pravi.

Prestar, predebel in pregrd, skratka povsem nezanimiv sem čez noč postal za grbavčeva visoka merila, zato mi je človek brez imena prekinil pogodbo s svojo manekensko agencijo. Po glavi se mi podijo vse vrste misli, od česa bom zdaj živel, je tista, ki najglasneje odmeva.

Potem se zbudim. Ne morem verjeti, kakšna krivica se mi je bila zgodila. Premočen se odvlečem do kopalnice, skozi strešno okno me obsije zgodnja jutranja svetloba in zrak napolni pesem množice ptičev, ko dojamem, da se mi je o ponesrečeni manekenski epizodi zgolj sanjalo. Kakopak. Na manekensko revijo sodim ravno toliko kot sedlo na žabo, to vem. Ne vem pa, ali bi bil bolj nesrečen, če bi si hecno oblečen s hojo po modni brvi gor in dol lahko služil kruh ali če bi mi na tako grob način manekenski kruh izpulili iz ust.

Ko sem dojel, da je vse zapisano v prvem odstavku le nočna mora, je že tako lepo jutro postalo še lepše. Ptički so lepše žvrgoleli, kava je imela boljši okus, morda sem se za hip celo ženi zdel malenkost manj tečen ... Pogoji za čudovit dan so bili izpolnjeni.

Obstajajo tudi dnevi, ko me zvečer ne ujame spanec zaradi telesne utrujenosti in se mi sanja kaj lepega. Ko se predramim iz takšnih sanj, si pogosto želim, da bi jih znal nadaljevati tam, kjer so se končale, ko sem se zbudil. To mi le redko uspe in tudi takrat si najbrž zgolj nekaj domišljam.

Bolj ko razmišljam o veščini sanjanja, bolj se mi zdi, da bi se bilo morda dobro naučiti, kako naj me tlači mora, da bi bil naslednji dan prav zaradi prekinjenih groznih sanj že zjutraj lepši.