Kako smo dobili nov družinski praznik

Prva dva praznika v letu sta za nami, približujemo se tretjemu, do konca decembra se bo zvrstilo okoli 15 praznikov in dela prostih dni. Zakaj pravim okoli? Ker je to tema, pri kateri se mimogrede izgubim, in tako vedno znova odpiram spletno stran gov.si si ter preverjam, kateri so že državni prazniki, kateri prazniki, ki niso dela prosti dnevi, in kateri drugi dela prosti dnevi.

Pod Prešernom

V državi, v kateri sem preživela otroška leta, smo se morda res mučili z risanjem grbov in zastav in se trudili, da bi kar najlepše zadeli tisti plamen v sredini, je pa bilo precej jasno, kateri je praznik vseh praznikov. To je bil 29. november, ko se je, tako smo rekli takrat, »rodila naša domovina«. Takrat sta bila prosta kar dva dneva, ki smo ju na periferiji praznovali bistveno drugače kot v mestih. 

V novi državi vselej za hip otrpnem, ko je treba iz rokava stresti natančni poimenovanji »dan samostojnosti in enotnosti« in »dan državnosti« ter ju postaviti na prava dneva, pa čeprav sem oba dogodka zavzeto spremljala kot najstnica, prikovana pred teve zaslon. Še vedno imam v spominu tudi dan OF, pri katerem se moram vselej opomniti, da se ta praznik že lep čas imenuje dan upora proti okupatorju. Nič nenavadnega torej, da so se mi zdele vrhunec neprijaznosti televizijske ankete, v katerih so novinarji mimoidoče spraševali, ali vedo, kateri praznik je na tisti dan dan in zakaj ga praznujemo. Temu je vedno sledila prijazna graja, da se tega učijo otroci v najnižjih razredih osnovne šole.

A tudi tam se lahko znajdejo v zagati. Ko zadnji test ni prinesel rezultata kljub veliki samozavesti šolarja, da vse zna in vse ve, je vendarle sledilo previdno vprašanje: Česa pa nisi znal? »Praznikov,« je odgovoril bistveno manj samozavestno. Kako pa ti, ki imaš tako natančno naštudirane vse šole proste dneve v letu, nisi znal praznikov? »Ko pa moramo vedeti, kaj je to veliki šarmer!«

In tako smo dobili nov družinski praznik.