Za nekatere jedi je treba dozoreti

Za nekatere jedi je treba dozoreti, odrasti, premišljujem, ko jem ričet, ki sem si ga skuhala za več dni. In ko žlico za žlico nosim v usta to toplo jed, ki pogreje v pravi zimi, kakršno imamo zdaj, premišljujem, kako se nam, ko odraščamo, spreminja okus; za različne stvari, ljudi, jedi.

Kot včeraj se spomnim, kako sem zavonjala prekajeno meso, na štedilniku zagledala mamin »ta veliki« lonec in vedela, da je v njem skoraj gotovo: ričet. Že vonj mesa, ki ga nikoli nisem imela prav rada, četudi zadnja leta razširjam svoje okuse tudi pri tem, mi je bil neprijeten. Zdelo se je, da se mi je zažrl v obleko in lase, kot da nisem vonjala ničesar drugega razen tistega prekajenega mesa. Kot pri kolinah, ko je vse še več dni smrdelo po mesu, ocvirkih, jetrcih – in vsi. Kolikor se spominjam, tudi nihče od sorojencev ni bil ravno ljubitelj ričeta, a mami je bilo očitno vseeno. Ješprenj se mi je zdel tako sluzast in čudne strukture, vedno se je zdel premalo ali preveč kuhan. Ker na maminem meniju ni bilo alternative, sem seveda vselej pojedla malo ričeta, veliko kruha, nič mesa.

Potem ko je preteklo precej vode, ko sem doštudirala, sem nekoč v neki ljubljanski gostilni, ko sem si zaželela nekaj na žlico, pojedla veganski ričet. In ugotovila, da mi je pravzaprav všeč. Ko sem ga prvič pripravila sama, je bil odličen! Ne vem, verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da ko se sam potrudiš in nekaj skuhaš, tisto bolj ceniš. To se mi je zgodilo z več jedmi. Skratka, tako nekako mi je pred nekaj leti ješprenj postal prav simpatičen, ričet pa je odtlej ena mojih najljubših enolončnic. Morda tudi zato, ker dopušča svobodo, kaj vse boš vrgel v lonec. In kot sem že slišala, da je marsikdo potico v resnici vzljubil šele kot odrasli, sem tudi sama morala za ričet preprosto – dozoreti.