Šola – kakšna sreča

Na prvi šolski dan bi izjemoma dovolila, da si v šoli ogledajo film, in sicer Lunana: jak v razredu. Butanski celovečerec je zgodba o najodročnejši šoli na svetu na 4800 metrih nadmorske višine. Dolgo so bili brez učitelja, in ko ta končno pride, čeravno je menda najmanj motiviran učitelj pod soncem, ga nosijo po rokah. Ker je učitelj tisti, ki se dotika prihodnosti.

Otroci v filmu so spoštljivi, prijazni, hlepijo po učenju in znanju. Pravljica? Morda, a eden takih otrok je bila moja mami. Pred današnjim prvim šolskim dnem je vnukom povedala, da je, ko je bila sama učenka, zvečer poveznila krpico čez uro, ker je upala, da bo ta tako hitreje tekla. Da bo čim prej šola. Ko je obiskovala še podružnico, ni imela tako daleč, a so morali vsak dan pred poukom k peku pet kilometrov daleč, da so prinesli na podružnico kruh za malico. Seveda peš. Dež ali sneg, v šolo je bilo treba.

Časi so se spremenili. Starši so nas v šolo pospremili prvi šolski dan v prvem razredu in nikoli več. Nikogar niso nikdar vozili v šolo. Učbeniki so bili precej manj pisani in zvezki precej dolgočasni, a so prav tako dišali po novem. Danes je na voljo še nešteto pripomočkov in dodatnih gradiv, da bi otroci vendarle znali. A volje in želje po znanju se ne da kupiti. Tudi grožnje staršev nimajo smisla, le še bolj priskutijo šolo, ki bi morala biti okno v svet. V prihodnost.

Medtem ko se jezimo nad šolskim sistemom, ko zavijamo z očmi, ker nam ni všeč nova učiteljica, se zgražamo nad ceno delovnih zvezkov ter dejstvom, da jih je sploh treba uporabljati, nedaleč stran starši v Gazi upajo, da bodo njihovi otroci jutri sploh še živi. Vsi ti otroci in njihovi starši bi dali vse, da bi bil njihov glavni problem urnik, ki so ga dobili za to šolsko leto.

Vsem učencem in dijakom želim, da bi bili vedoželjni ter srečni in hvaležni, da lahko gredo v šolo. Učiteljem pa, da bi se znali dotakniti prihodnosti.