Spanje z budilkami

Rana ura, slovenskih fantov grob je antipregovor, ki ga večina pozna. Večini tudi niso skrite muke zgodnjega vstajanja. Pozimi, ko je noč dolga, je vstajanje še težje. V marsikaterem domu tako zjutraj slišimo večkratno zvonjenje. Zakaj obstaja možnost prestavitve alarma, če ne prav zato, da lahko še za nekaj minut zadremljemo?

Občudujem ljudi, ki vstanejo, ko budilka zazvoni. V naši družini je ta lastnost očitno rezervirana za moški spol, ker vse ženske do onemoglosti uporabljamo funkcijo »snooze«. In potem ropotajo budilke na pet minut kar naprej. Imeli smo že nekaj pogovorov o tem, ker seveda tisti, ki mu ni treba vstati tako zgodaj, trpi zaradi nenehnega ponavljanja zvonjenja. Razumem, ampak ob prvem zvonjenju preprosto ne morem vstati. Sledi seveda klasično vprašanje, zakaj si ne nastavim budilke ob uri, ko res moram vstati, sicer bo prepozno. Odgovor je za nas snoozarje logičen. Ker sem vsak večer prepričana, to velja že leta, da bom jutri vstala ob prvem zvonjenju, jutri bom vstala prej … Takega jutri še ni bilo, ampak budilka je pripravljena.

Berem o uspešnih ljudeh, ki vstanejo ob petih zjutraj. Telovadijo, meditirajo, pojedo zdrav zajtrk in odidejo nasmejani na delo. Priznam, zavidam jim. Berem tudi, da prestavljanje alarma ni zdravo. Ampak ni lepšega, ko ugotoviš, da imaš še pet minut. In še pet minut in še pet minut … Poleg tega je ob petih trenutno še tema. Zakaj bi vstal sredi noči? Spomladi in poleti bistveno prej vstajam. Spomladi zaradi ptičev, ki jih ob naši hiši ne manjka, poleti pa je svetlo že navsezgodaj.

Zgodnje zimsko vstajanje je vadba v ekstremnih okoliščinah. Mraz in tema pač ne kličeta človeka iz tople postelje. Lahko pa priznamo, da težav z vstajanjem ne bi imeli, če bi nas klicalo dopustniško potovanje, ki smo si ga že dolgo želeli. Vprašanje, ali bi takrat sploh potrebovali budilko. Zagotovo pa bi bilo dovolj eno samo zvonjenje.