Potrebujem zlomljeno srce

Tisti, ki se poklicno ali pa za hobi ukvarjamo z besedami, kreativnostjo, potrebujemo navdihe. Ideje. Nekaj, iz česar črpamo tisti eros, ki žene k ustvarjanju. Pa naj bodo to (nesrečna) ljubezen, odnosi, narava, knjige, vera, presežno … Kot je ugotavljalo že veliko avtorjev, je včasih za navdih, za, denimo, dobre ljubezenske zgodbe, treba imeti zlomljeno srce. Koliko lažje je napisati zgodbo o trpljenju zaradi srčne bolečine, če jo v resnici doživljaš? In kako umetno zveni, če bi jo poskušal poustvariti takrat, ko si (v ljubezni) srečen?

Ko se pred nami prikaže prazen list – pa ne v tisti romantični fizični obliki, pospremljeni s peresom v roki, ampak prazen wordov dokument brez imena –, smo na začetku poti. To je trenutek, ko se zdi, da bo tako težko napisati nekaj stavkov, hkrati pa, da prostora ne bo dovolj. Kako lep je prazen, nepopisan list, ko v piscu vlada ustvarjalni zanos, o katerem ne veš vedno, kam te bo odpeljal.

Vedno se mi je zdelo, da je najtežje sestaviti uvod. Ko je bil ta enkrat napisan in mi je tudi, ko sem ga prebrala na glas, zvenel dobro, se je zazdelo, da se je tekst napisal kar sam … Kot da le deloma določam, v katero smer naj gre. Kljub temu se tudi nam novinarjem čedalje pogosteje dogaja, da nas, ko ni »zlomljenega srca«, navdiha, premami umetna inteligenca. Iz te z lahkoto vrejo bolj ali manj dobre ideje, z lahkoto napiše članek, pesem, prevaja … ne potrebuje navdiha, kot ga potrebujemo mi.

Zato se vse bolj zdi, da lahko uberemo bližnjico, ki pa lahko prinese druge težave. Bo bližnjica ubila ustvarjalnost? Bo ubila zmožnost dobrega uvoda? Ti bo kdo verjel, da boš znal (dobro) pisati o stvareh, ki jih nisi res doživel? Morda bo, če nihče drug – chatgpt.

P. S. Tega besedila ni napisala umetna inteligenca.