Dobrodošli!

Nekateri imajo sila radi (med)družinska srečanja. In jih gojijo kot redni družabni vikend paket. Spet drugim je dovolj, če ta stara dva dveh osnovnih družbenih celic primerjata avte, ta stari dve pa IQ in tricepse svojih mladičev na vsake kvatre dvakrat. Ampak včasih človeka prime nekaj neoprijemljivega, da bi se kar podružil. Z znanci, ki ti pravzaprav nočejo nič zlega.

Pa smo jih, kmetiška četverica, mestne povabili na vas. Pridrveli so z odmrznjeno torto v naročju, mi smo jim topel sprejem pripravili s kolačem v neohlajeni pečici.

Še v hišo nismo vstopili, kojci smo jo, sopihajoč na varni razdalji med družinskima ekipama, ubrali po jasni zemeljski poti. Po travnikih, gozdovih na vrh, kjer smo občudovali njihovo Ljubljano pa vršace vseh treh gorskih verižic.

Potem smo se vrnili k hiši. Zunanjega kurišča nismo uporabili, ne, ker bi šparali, le sonce je nakazovalo, da bo klonilo šele čez pol ure. Postregli smo si na vrtnem travišču, njihovo in našo sladkobo, v svoje in obče zdravje nagnili nekaj sladkega, a kratkega, če ne obratno, in klepetali.

Dedca o dirkalnih kolesih in malo o avtih, materi bog ve o čem, otroci, kaj pa vem, žogali so se. Skozi okno sem soočetu razkazal nov kamin, od daleč si je ogledal moje športne rekvizite, jaz od zunaj njegov rabljeni karavan, ki so moje rabljene sanje. No, sanje mojih otrok, ki se sramujejo očetovega zdajšnjega, in so se tudi prejšnjega prevoznega sredstva.

Lepo, nenaporno je nekoga gostiti, če se z njim ujameš. Pa če ti ni treba pred tem vse bajte z glave na noge obrniti, jo zlikati na rob. Fajn je, da nekdo lahko pride do tebe, ne da bi s prekoračenjem občinske meje prekoračil še kaj, pa ne mislim hitrosti. In ni napak, ako ti ne zameri, če ga ne spustiš čez prag. In ti je vseeno, če se ti kdo posmehuje, ker še vedno misliš, da po deželi korači virus.