Dol s kralji, živeli kraljički

To zimo težje kot prejšnje prenašam temo, mraz ter pomanjkanje kisika in gibanja, ki ga je v hladnem delu leta hočeš nočeš manj zaradi življenja večinoma v zaprtih prostorih. Nadme se je ulegla koprena brezvoljnosti in pesimizma. Le stežka jo pretrgam in se zazrem v prihodnost z optimizmom ter načrti, ki dvignejo duha.

Sprašujem se, kolikšen vpliv na mojo turobnost ima vreme, kolikšen kaos v svetu, nazadovanje na vseh področjih in rojevanje novega svetovnega reda, na čelu katerega so novodobni »kralji«, za njimi pa stojijo tehno- in fosilni fevdalci, in koliko turobnost izhaja iz mene, zunanje dogajanje pa spiralo negativnosti le še potencira.

Obtežena s črnimi mislimi, ki sem jih neuspešno odganjala kot tigraste komarje, sem se vzpenjala proti vrhu Jeterbenka, ko se mi je ob poti prikazal prvi teloh. Bele glavice še ni razprl, a razveselila sem se ga, kot da bi bil v polnem cvetu, ker vem – teloh prinaša pomlad. Že sem premlevala, kdaj sem ga prvič videla lani, in sklenila, da me letos pomlad ne bo prehitela in bom že prej napisala članek o rojstvu pomladi, ki zaradi podnebnih sprememb pride vse bolj zgodaj.

Loto osemletnik

Lahkotnejšega koraka sem se odpravila naprej, a me je grizlo še nekaj. Da mi družbe ne dela Loto, ki je tokrat moral ostati doma zaradi šepanja. Pogrešala sem njegovo sopihanje, veseljaško brenčanje med lovljenjem palice in cingljanje njegove ovratnice. V največjo strmino sem zagrizla z mislimi nanj.

Postopoma je skoznje v moje uho prodiral droben, a oster žvižg: ciih, ciih. Viru zvoka sem sledila med vejami istega drevesa, nato je preskočil na drugo in nazadnje pristal na tleh, ko sem naposled zagledala tudi ozko, kot poletno sonce žarečo temensko progo. Kraljiček! Ne le eden. Do vrha klanca me je spremljala skupina kraljičkov in sinic, ki so opozarjali na nepovabljeno obiskovalko gozda. Drobni ptičici, najmanjši evropski ptičji vrsti, je dokončno uspelo preusmeriti mojo pozornost na tisto, kar si jo zasluži. Dol s kralji, živeli kraljički!