Dom je samo eden
»Spominjam se na svoje izbe s toliko prisrčnostjo, kakor na svoje prijateljice in ljubice. Na vas, ljubice, se spominjam zdaj, ko se poslavljam od poslednje,« je v črtici Moje izbe zapisal Ivan Cankar, kajti na »mnogotere duri« je potrkal, »mnogotero ljubeznivih prijateljic je postiljalo popotniku.
In na vsako posebej se spominjam s smehljajem in s pritajenim vzdihom. Zakaj več kakor prijateljica in več kakor sama ljubica je človeku gola stena, na katero je v samotnih urah pisal svoje tihe misli, tiste, ki jih drugače ni razodel nikomur.«
Tudi sama sem za seboj pustila že mnogo izb, že mnogo sten je videlo in slišalo, kar se videti in slišati da, bilo priča (tista najboljša, brez zmožnosti pričanja) številnim veseljem, številnim obupom, vsemu tistemu, kar se sčasoma strne v tisto znano tako pač je.
Toda Cankar je imel prav, »kos življenja je shranjen tam, bo shranjen na vekomaj«; na Križu pri Komendi je shranjen kos, zaznamovan z vzkliki med rabutanjem koruze in z zakaj nič ne pomagaš in če boš pridna, bo to in tisto, na planini Zgornja Grintovca pa kos, ki priča o siru in hrenovkah nad ognjem, o Ančki, ki žene svoje krave na pašo, o materini dušici in pasjansi in očetu, ki se ga je bolje (ne lažje, bolje) le spominjati.
Po Ljubljani je raztrošena kopica kosov; nekateri še najstniški, mladostniški, ti so manjši in lahkotnejši, prepredeni z mislijo, da je svet lahko dober, če si ti dober do njega, spet drugi polni grenkobe, ki se, če ne paziš, nabira in nabira, dokler se lepega dne ne pogledaš v ogledalo in vidiš to, kar si poprej zaničeval, celo obsojal.
Med ljubljanskimi izbami mi je največ dala ta, ki stoji za Bežigradom, mi dala zakon in ločitev, dala vzpon in padec hkrati, predvsem pa uvid v tisto, kar v svoji črtici tako mojstrsko ubesedi Cankar: »Moje izbe niso bile domovi, postaje so bile. Dom je popotniku samo eden.«
