Dom(oljubje)

Koliko nas oblikuje to, na katerem koncu naše lepe dežele živimo? Kaj je dom, kaj domoljubje? »Štajersko nebo umiva zora,« besede Mi2, s katerimi se hitro povežem. Rojena »v štajerskih koncih«, četudi sčasoma ugotoviš, da je za nekoga onstran Trojan, vse za Trojanami »moj konec«, naj je to Celje, Maribor ali celo Slovenj Gradec. Komu naj zamerim, tudi sama ne poznam enako dobro vseh kotičkov naše dežele. Morda smo vsi v zadnjem tednu malo bolj spoznali (težave) le enega dela Slovenije: jugovzhodnega. Koliko teh (trenutno) determinira lokacija, je na dlani.

Od nekdaj se mi je zdelo, da bi se skoraj povsod po Sloveniji lahko počutila domače, toda z enim jasnim pogojem: okrog mene morajo biti hribi, ne ravnina. Še bolje gore – v objemu Alp se vselej počutim domače. Pogled na hribe sem na obeh izmenjavah pogrešala, četudi se mi je v tistem trenutku zdelo, da bi se zlahka preselila v Goethejevo mesto ali mesto mostov – Hamburg. Pa sem to v resnici čutila? Bi se lahko počutila domače v deželi, v kateri se zaradi jezikovne bariere kljub znanju nemščine ne morem v polnosti izraziti?

Domače sem se počutila tudi v Ljubljani, ki je bila kakšno desetletje moj večinski dom; a kot da nas nekaj močnejšega veže in vleče proti domu, kjer smo se rodili. Kot da tukaj šele zares lahko začutim, kaj pomeni dom. Je dom tisti sproščeni občutek, ko že iz daljave zagledam osvetljeno cerkvico sv. Jurija na hribu? Je občutek znanih obrazov, ki jih srečujem? Je narečje? Je dejstvo, da zelo blizu živijo nečaki, družina, prijateljice? Verjetno je mešanica vsega, povezanega z dejstvom, da je dom zame tam, kjer je slovenščina. Kjer se lahko v polnosti izrazim. Ker se zdi, da sem lahko samo v slovenščini jaz jaz. Tudi domoljubje povezujem z znanjem in ljubeznijo do jezika. Kot je preprosto v intervjuju za Nedelo o domoljubju rekel Kreslin: »S tem se pač ne širokoustimo, to živimo.«