Dr. Tom

Dvorana Cankarjevega doma, sprva namenjena torkovemu pogovoru s plastičnim kirurgom Tomom Potokarjem, se je kmalu izkazala za premajhno. Še do nedavnega pri nas ne prav znani Britanec slovenskih korenin je z nedavnimi javljanji z misij v Gazi tudi za slovenske medije pri nas pridobil simpatije in globoko spoštovanje.

Očetova domovina, ki jo sicer redno obiskuje, ga je v teh dneh sprejela s še večjim veseljem, velikim ponosom in še bolj odprtih rok. Klub Cankarjevega doma, kjer je pripovedoval o svojih doživetjih Gaze v zadnjih dveh letih in tudi pred tem, je bil poln, sprejel ga je državni vrh ter mu za njegovo plemenito in nesebično delo podelil častno medaljo.

Odlikovanje za Toma Potokarja, kirurga iz pekla vojne

Na krizna žarišča se podaja že od začetka devetdesetih let in vseskozi poudarja, da se je plastična kirurgija razvila prav tam, da nima nobene zveze s polnili za ustnice in povečanjem prsi, kot še kdo naivno verjame. Šestnajst od njegovih mnogih potovanj, obiskal je že približno sto držav, ga je vodilo v Gazo, a nobena od misij ni bila tako surova in tako pretresljiva kot zadnji dve. »To ni vojna proti Hamasu, to je genocid nad palestinskim ljudstvom,« je bil o tem, kar je tam v zadnjih dveh letih videl na lastne oči, jasen v Cankarjevem domu.

Sredi kaosa in nujnosti, ko bolnišnico preplavljajo ranjenci, se mora odzivati hitro in sprejemati težke, a preudarne odločitve, potem pa pri delu ohranjati zbranost, pogosto tudi zavihati rokave in se »po domače« znajti v pomanjkanju preštevilnih potrebščin. Pozneje ni časa za stres, niti za predelovanje, le za počitek – čeprav, je povedal: na zvok eksplozij se navadiš, na nenehno zoprno brnenje dronov pa ne.

Skoraj prepričan je, da je bil njegov zadnji, spomladanski obisk Gaze, res zadnji. Kajti ni politik, niti plačanec ali navijač – je zdravnik. Človek in priča.