Pismo gorskim reševalcem

Brez skrbi, v dolini sem, živa in zdrava, sedim za pisalno mizo, na suhem. A jutri se začne vikend in jesen je najlepši čas za nas, ki imamo radi hribe. Odkar nam reševalci tako živo in dramatično (in tudi duhovito) poročate o svojih reševalnih misijah in pohodnikih v natikačih, zablodelih planincih brez baterije sredi noči ali celo sredi snega v majici, si živo predstavljam samo sebe v podobni zgodbi. In priznam – bolj kot nevihte v gorah ali padca v prepad me je zdaj strah, da bi postala glavna junakinja vaše naslednje objave.

Včasih premišljujem, da bi svojim domačim naročila, naj me v primeru nesreče sami rešijo in nikar ne kličejo gorske reševalne. Saj sem previdna, premislim, ali sem dovolj pripravljena, je pot prehodna, bo vreme zdržalo, ali imam dovolj vode, a saj veste, vedno se lahko kaj pripeti.

Do gorskih reševalcev čutim strahospoštovanje že dolgo. Vse odkar je moja teta pred mnogimi leti zatavala v Polhograjskih dolomitih (da, tudi to je mogoče) in sta se s prijateljico v mraku znašli na skalnatem prepadu ter vpili NAAAAA POMOOOOOČ (takrat še ni bilo mobitelov). Tako rekoč nad Polhovim Gradcem sta obtičali in reševat ju je prišlo dvajset krepkih reševalcev – skoraj sta se udrli v zemljo od sramu in potem o tej sramoti (in zakuski, ki sta jo pripravili) govorili še leta.

Zdaj, ko berem vaše zapise o bolj ali manj osebnih zgodbah pohodnikov brez nahrbtnikov, hrane, rokavic, ki na helikopterskih nosilih stisnejo še en selfi z reševalci, bi vam rada obljubila, da bom vedno obula gojzarje, preverila vreme in ne bom pretiravala s turo. Ampak če se kljub vsemu kaj zgodi, vas bom vseeno poklicala, ker vem, da boste prišli – in da bo takrat moja hvaležnost močnejša od sramu. Obljubim pa tudi, da bom kasneje dala za rundo čaja v koči in doma spekla štrudelj – vsaj dvakrat zavit.