Đurđevdan je bil

Kdaj sem prvič slišal pesem Đurđevdan, težko rečem, z gotovostjo pa je bilo v pradavnini. A spet ne toliko v preteklosti, da ne bi bila v hripavi različici Bjelog dugmeta. Pomnim prizor, ko sem se za volanom avta na ves glas drl A ja nisam, s onom koju volim. Zraven je sedela moja punca in me užaljeno opomnila, kaj potem počneva skupaj?

Pač, zaneslo me je, besedilo gor ali dol, njena zamera pa le ni bila tako uničujoča, da po tistem ne bi skupaj preživela naslednjih 25 in več let. In še kar traja.

Poznam posameznike, ki jim gre ob tem komadu na žurkah, ko vsi padejo v trans, na bljuvanje. Nikakor glede Đurđevdana, a načeloma jih razumem, tudi mene pograbi komaj ustavljiva želja, da ne bi šel v najbližjo vrvarno, ko na kakšni fešti zadoni Viiii, vino na usnama, nič bolje ni, ko oziroma če ji sledi Večeras je naša fešta, večeras se vino pije. Čeprav najrazličnejših rujnih kapljic načeloma ne maram, so ob teh dveh komadih pač edini zasilni izhod. Pa saj je še nekaj popevk, katerih učinek name je podoben kot po osmih plastenkah donata.

Saj veste, pesem Đurđevdan je povezana s praznikom, Jurjevim, ki se, odvisno, kako častimo boga, praznuje proti koncu aprila ali v začetku maja, označuje prihod pomladi, prebujenje, nov začetek, po eni strani je praznična, malone himnična, pač pomladna, po drugi melanholična, spodbujajoč občutja izgube.

Prejšnji teden še ni bilo maja, bil je april, je pa bila in je še pomlad. In pesem Đurđevdan iz zvočnika. V slovo človeku, ki ni pripadal nobenemu mreženju, ki je bil zgolj prijazen, srčen, odprt, sočuten. In zato ga je na zadnji poti pospremilo nepreštevno žalujočih in žalostnih.

Če pomislim, kako se pehamo za tem in onim, z leti vse bolj premišljevaje, kako globoko sled bomo pustili za seboj, sem tistega dne, prelep je bil za smrt, spoznal, kako malo, marsikomu nerazumljivo je potrebno, da je človek velik.