»E ben kartoline vsem vm bom poslou ...«
»E ben kartoline vsem vm bom poslou ...« Z dopusta v tujini sem – po Mlakarjevem vzoru – odposlala par razglednic. Res so ostalina preteklosti, a zame potovanja ni brez tega, da bi napisala vsaj eno ali dve.
Ko sem jih sredi Tunisa pred leti vrgla v poštni nabiralnik, o katerem bi moj nečak menil, da je tam še iz dobe dinozavrov, sem bila prepričana, da nikoli ne bodo prispele v Slovenijo. Pa so. In ko se mi je naslovnik zahvalil za razglednico, sem se za hip znova lahko preselila pod toplo sonce in palme, v oaze miru. Lani sem par kartic odposlala iz Rima in Vatikana, pa niso prispele, in še danes s sopotnico večkrat naglas okrcava italijansko pošto. Pri besedilu na razglednicah se trudim biti izvirna, sestaviti par besed, ki bodo naslovniku nekaj pomenile; le tu in tam se zadovoljim s suhoparnimi »lepimi pozdravi«.
V preteklosti sem redno prejemala razglednice, a se nikoli nisem toliko posvetila podobam na njih kot pa – znamkam. Te male umetnine so mi vedno vzbudile radovednost. Predstavljala sem si, koliko so prepotovale, kateremu dogodku ali osebnosti so posvečene in kako razpoložena roka jim je vtisnila žig.
Zakaj sploh pošiljati razglednice, ko pa so bolj preprosta, hitra (in cenejša) kratka SMS-sporočila? SMS pride in gre, papir pa preživi marsikaj. Škatla z razglednicami – nekatere so stare več kot petindvajset let – ždi v moji omari. Vsake toliko z nje spiham prah, odprem pokrov in v roke primem najbolj dragoceno razglednico od vseh – oče mi jo je kot štiriletnici poslal iz Iraka.
