

Elektrika ni za vsakogar. Umetna inteligenca pa še manj. To sem ponovno spoznal nekje ob beneški laguni, od koder sem od daleč opazoval zvonik, ki je štrlel visoko v meglici nad preobljudenim Markovim trgom. Kako lep odklop, če je turistov ravno prav. Ampak za električne začetnike vseeno ni miru. Preden sem se podal na pot, sta mi vsaj dva znanca zatrdila, da je v Italiji najlepše to, da Italijani še nimajo veliko električnih avtov. Zato zunaj sezone vedno dobiš prosto električno polnilnico.
Najprej sem se zaman trudil polniti baterijo na TheF Chargerju. Naprava je zahtevala, da ji zagotovim 60 evrov kavcije, toda mojega plačila s kreditno kartico zelo znane italijanske banke ni in ni sprejela. Šele naslednjega dne mi je bančna skrbnica pojasnila, da omenjeni distributer sprejema samo kartična plačila do 30 evrov vrednosti. Ker pa hkrati terja 60 evrov kavcije, pomeni, da mi elektrike na to kartico ne bo dal niti pod razno.

Druga polnilnica (Enel) je po mojem vpisu imena in naslova za čuda že imela podatke o moji stari, že pretečeni kartici, jaz pa naprave nikakor nisem mogel prepričati, da imam novo kartico. Polnjenje je odpadlo. Tretji distributer je zahteval, naj se včlanim in plačujem mesečno članarino. Uspelo mi je šele v četrto na polnilnici ene od restavracij. S preprostim klikom so svojim gostom med večerjo dovolili prijazno polnjenje. Če naprave ne bi odkril, bi bili še zdaj nekje na območju beneške lagune.
Domov grede sem se samo zaradi polnilne vaje ustavil v nakupovalnem centru Adriatico 2 pri Portogruaru. Enostavno sem prislonil (vedno isto) kreditno kartico in naprava je bliskovito napolnila električni »tank«.
Če bi distributerji elektrike vedeli, da obstajajo tudi avtomobilski telebani (ali bolje navadna tesla), bi postavili podobno enostavne polnilnice, kot je tista pri trgovskem centru, jaz ne bi izgubljal časa, oni pa ne strank. Kjer teslom ne znese, tam imamo kaos. Kaos pa je včasih dober zato, da se vsi česa naučimo.
Komentarji