Emancipacija stopal

Čeprav se po Ljubljani običajno premikam s kolesom, sem onidan po spletu okoliščin morala na mestni avtobus. Med čakanjem na zeleno gosenico so mi oči ušle k tlom, pravzaprav k nogam čakajočih. Kaj kmalu sem opazila, da skoraj nihče več ne nosi čevljev, niti nizkih, kaj šele super elegantnih z visoko peto. Ti so že prava redkost. Upokojenke, upokojenci, dijaki in študentje, dame in gospodje, vsi v supergah – v nizkih, visokih, cenenih, dragih, navadnih belih, rjavih, modrih, z bleščicami, povsem športnih ali bolj modnih dizajnov, z normalnimi ali bolj podloženimi podplati. Nič drugače ni bilo nato na avtobusu. Tudi sama sem bila v supergah.

Zgodba žensk v družbi, ki jo vodijo moški

Spomin mi je ušel v otroštvo, ko sem občudovala lepo urejene dame, ki so iz dneva v dan po svetu hodile v čevljih z visoko peto. Ko sem v odraslosti lahko tudi sama stopila v takšno obuvalo, sem hitro ugotovila, da to prinaša vse prej kot udobje. To so na krilih vse bolj ležerne urbane mode v zadnjih letih, kot kaže, spoznale tudi druge ženske, ki danes celo na poslovne dogodke brez zadrege prihajajo v supergah.

Visoke pete so v baroku začeli nositi moški, predvsem aristokrati, bile so simbol moči, a so se jim kmalu odrekli in zase ukrojili bolj praktično ravno obutev, visoke pete pa ohranili v ženski modi. Dame so nato stoletja trpele v teh mučilnih obuvalih kot edini izbiri obutve, dokler jih v zadnjih letih ob razcvetu industrije modnih superg in bosonogih čevljev vendarle niso dokončno odvrgle in rešile svoja stopala.

No, skoraj dokončno, saj so visoke pete v določenih situacijah še vedno norma. Razprave o emancipaciji žensk se v zadnjem obdobju vrtijo predvsem okoli pravice do splava, plačne enakopravnosti, ženskih kvot in podobnega. A tudi osvobajanje ženskih podplatov – tako kot pred leti trupa od steznikov – je v resnici del procesa emancipacije.