Fotokopiranje, kje si?

V službi imamo velik črn tiskalnik, ki ponosno stoji sredi redakcije kot tisti monolit iz Kubrickove Odiseje. Skrivnostna naprava, ki je večino časa dobrohotna, bruha pogrete in dišeče liste papirja, kopira dokumente in jih pošilja na elektronski naslov.

A ko se njena volja spremeni, se zgrnejo oblaki, veter zapiha, začne piskati, žvečiti papir in se nasploh neprimerno vesti. Vsak jo poskuša popraviti in navadno nam jo s sodelavci sčasoma uspe ukrotiti, pomiriti in pregovoriti, da nadaljuje delo.

Ujeti ribo

Včasih ni bilo tako. Fotokopiranje je bilo obrt, moral si se sprehoditi do fotokopirnice, denarnica ni smela biti prazna in vse skupaj je trajalo. Bile so vrste, nervoza in nesporazumi. V glavnem smo jih uporabljali za šolske zadeve – odlomke knjig, zapiske, vaje in zemljevide.

Na moji gimnaziji je bil lastnik šolske fotokopirnice siva eminenca ustanove, pult pred njegovo napravo družabno središče in stična točka med učenci in učitelji. Samo pomislite, pri njem so se tiskali preizkusi znanja, plonkiči, potni listi, in ko je moral skočiti na stranišče, tudi ob steklo stisnjeni obrazi in gole ritnice, neredko v alternirajočem vrstnem redu.

In potem smo imeli še sponke, spenjalce, samolepilne papirčke, podčrtovalnike, različne vezave in tako dalje. Ljubka majhna tovarna. Ko se je oglašal fotokopirni stroj, ko je tista žarnica potovala gor in dol, je bilo življenje v tirnicah, če se je pokvaril, se je zgodil kolaps in nastala je panika.

Potem so morali po pouku pred šolo priti starši z avtomobilom, ki si jih poklical iz govorilnice, če si imel napolnjeno kartico ali drobiž, in skupaj ste se podali na lov, verjetno je v centru še kakšna odprta fotokopirnica, drugače se ne bomo mogli naučiti biologije za jutrišnje spraševanje.

Doma imam nekje še spravljeno fotokopijo sošolčeve riti, gledam jo z globokimi vzdihi in cmokom v grlu, ta dragoceni spomin na mladost in brezskrbnost.