Hitrost kolesarja

Polni naftni tankerji so ogromne ladje in zelo težke, zato plujejo počasi, s hitrostjo povprečnega rekreativnega kolesarja ali pa mogoče profesionalcev na kockah. To tudi pomeni, da do bolj oddaljenih pristanišč in rafinerij prihaja nafta še iz časa pred vojno v Iranu in zaprtjem Hormuške ožine in da svet, odvisen od tega, čaka nekaj tednov pomanjkanja.

Hkrati se je izkazalo, da bo počasi, pogodbo za pogodbo, večina sveta lahko varno plula skozi ožino, le zavezniki ZDA in Izraela ne. Tako nekako ni ostalo več veliko drugih možnosti za napadalce kot to, da zahtevajo premirje in odprtje ožine. Vsem je najbrž že jasno, da cilj ni sprememba režima ali jedrski program, ki je že 20 let »en teden ali le nekaj dni« pred izdelavo prve jedrske bombe, temveč zgolj pohlep, s primesjo rasizma v opazkah ameriškega predsednika.

Tak je pač ta svet. Varčevanje v njem ni več privlačno, rast je še vedno zapovedana, gospodarski se je pridružila še osebnostna. Če le ne bi bila večinoma omejena na vsakega posameznika in »manifestiranje« vsega, kar si želi. Ker na tem svetu menda čisto ničesar ne manjka, vsega je v obilju.

Kolo prinaša ravno to, kar so pravi guruji dojemali kot obilje. Boljše zdravje, srečevanje več ljudi, več sreče in zadovoljstva. Prinaša tudi prihranek tistega, kar prevažajo enako hitri tankerji. Nizozemci so še ugotovili, da je za telesno pripravljenost dovolj kolesariti tu in tam, po potrebi, da za to ni treba resno trenirati vsak dan določeno število minut ali ur. Tudi kak dan uporabe javnega prevoza nič ne vzame.

A te krize so jasno pokazale, da smo še povsem odvisni od nafte. Po cenah goriva se ocenjujejo vlade, podobno kot mestne oblasti ocenjujemo po možnosti parkiranja. Da si brez lastnega avta, je pa tako nadvse nenavadno. »Nimaš denarja?« je prvo vprašanje. »Imam, tudi zato, ker nimam avta,« pa odgovor. Želja je še, da bi bili vlaki bistveno hitrejši kot kolesa.