Hvala za ribe

No, nekaj kilometrov stran se dogaja na polno, horde Angležev se gnetejo na plesišču in iščejo veliko poletno romanco. V svoje mreže praviloma ne ujamejo nič in zjutraj se tolažijo z ostanki piva, smejalnim plinom in puščajo za seboj prazne ampule.

Novalji se izogibamo v velikem loku. Dopust preživljamo v tišini, ki jo zmotijo le oddaljen ropot čolna, mijavkanje galebov ali prepir ob družabni igri (naseljenci otoka Katan načenjajo družinske odnose).

Včasih se odhodu v mesto ni mogoče izogniti, recimo ko si mlada pomorščaka zaželita ribe na žaru. Mož, ki na otoku od nekdaj dopustuje, je vztrajal, da je treba budilko naviti ob šestih, sicer bo rib zmanjkalo. Pol ure pozneje sva se zaletela v zaprto ribarnico in si privoščila kavo.

Izognila sva se trem lokalom, v katerih je bila klientela sestavljena iz ostankov z Zrć, ter se usedla v četrtega, v katerem so se družili domačini. Zraven bi prijal rogljiček, a tudi pekarna je bila zaprta. Zaželela sem si svežih novic, toda kiosk me je pričakal s spuščenimi navojnicami. Pol ure pozneje se je ribarnica, pred katero je že postavalo nekaj kupcev, vendarle odprla. Za dodatna dva evra so ponujali čiščenje rib, kar se mi je zdela poštena cena (ribe so bile svinjsko drage). Prodajalec naju je obvestil, da bodo očiščene čez pol ure, in naju napotil na kavo.

Tokrat sva se usedla v edini lokal, ki se upira trendom in goji rockovsko tradicijo. Jaz sem upoštevala prodajalčev nasvet, mož je naročil travarico. Poskusila sem srečo v drugem kiosku, prodajalka me je obvestila, da odpira ob osmih. Petinštirideset minut pozneje naših rib še vedno ni bilo, kiosk se je vmes odprl, toda sveži časopisi s svežo analizo konca hrvaških nogometnih sanj na otok še niso prispeli. »Ni časopisov, ničesar ni,« je potarnala trafikantka. No, v tretjem poskusu so bile vsaj ribe. In vredno jih je bilo čakati.