Izgubljena v Evropi

Nedavno sem bila v madžarskem Györu nedaleč od meje z Avstrijo in Slovaško. Ob treh rekah, ki se stekajo v mesto, vodijo sprehajalne poti in povsod vlada prijetna energija. Staro jedro so zaprli za promet, pisane baročne hiše pa ustvarjajo lepo kuliso za ulične glasbenike.

Bend neznanega imena je postavil improvizirani oder in po zraku so priplavali zvoki Rolling Stonesov. Tako domače in razumljivo je zvenelo, a za njimi so prišli drugi in začeli nažigati v madžarščini. Vsem je bilo jasno, o čem pojejo, le nama ne. No, moj (življenjski) sopotnik je s pomočjo duolinga usvojil vsaj nekaj izrazov za preživetje: pivo je sör, vino bor, voda pa viz, me je podučil.

A večino časa sva bila jezikovno izgubljena. Poslušaš radio, ne razumeš, hočeš govoriti s prodajalko ali receptorjem, ne gre, ker obvladata le materinščino. Če ti že uspe prebrati napise, v katerih mrgoli kombinacij z-jev in s-jev, jih ne razumeš. Za trenutek pomisliš, da tavaš tako, kot bi taval po Kitajski.

V mnogih evropskih državah bi se dokaj dobro znašla, zato me je skrivnostna madžarščina prav frustrirala. Grabiš za zadnje jezikovne bilke, čeprav veš, da nimajo nič skupnega z večino evropskih jezikov. Še takrat, ko upaš, da si uganil pravi pomen, udariš mimo. Sreča, da obstajajo spletni prevajalniki. Tako smo izvedeli, da ne bo angleškega vodstva po palači Esterházy v Fertődu, ker je vodič zbolel. Pomagalo je tudi, da na recepciji nismo krilili z rokami, pa smo vseeno dobili zajtrk. A zdelo se mi je, da bi kakšno besedo le morala spregovoriti z domačini. Pri izhodu iz trgovine mi je iz ust ušlo: Keškemet! Dvomim sicer, da sploh kaj pomeni.

V mladih letih smo se naposlušali nasvetov, da je znanje edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti. Tudi usvajanje jezikov je bilo visoko na piedestalu. Ne želim ugibati, kako podcenjeno bo postalo v prihodnosti. Verjamem pa, da se bo še vedno lepše pogovarjati brez telefona, ampak neposredno iz oči v oči.