
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Pokliče me prijateljica iz mesta in me seveda vpraša: »Kaj je novega pri tebi v Poreču?« Takoj pomislim, da pravzaprav živim v majhnem naselju, ki spada pod Poreč, a je po miru, tišini in celo po vsebini »novic« od mesta oddaljeno celo stoletje.
»Vrtnica mi je zacvetela …« odgovorim. Potem pomislim, kako je na vasi vse, kar se zgodi, velika novica. Eva je kupila nov avto. Tedi je pokosil travnik. Tončijeva koza je povrgla kozlička. Oh, da, in kompasna meduza v morju, videla sem jo na lastne oči, in to v dveh zalivih! Po telefonu govorim vznemirjeno, saj gre za strupene meduze, s katerimi se ni dobro srečati. V tistem trenutku imam občutek, da se je okoli mene v zadnjih dneh zgodilo tako veliko stvari. In v resnici nič od tistega, kar moja prijateljica iz mesta pričakuje, da bo slišala.
Končava pogovor in vrnem se v svoj drugi svet. V računalnik, seveda. Tam pa vojne, nesreče, jalova srečanja mogočnikov in neutolažljiva tesnoba nemočnih, hantavirus grozi z novo pandemijo, nafta se enkrat draži, drugič ceni, ljudje rešujejo izgubljene kite, Macron pa sredi Erevana poje Aznavourjevo pesem. Svet se vrti hitreje kot tukaj pri meni.
V teh nekaj letih, odkar živim v naselju z nekaj deset prebivalci, razumem, kako zelo je novinarstvo obsojeno na tisto plast bivanja, v kateri je koncentracija adrenalina na robu vzdržljivosti. In popolnoma razumem, zakaj je med mojimi sosedi toliko novinarjev, enako željnih prave tišine in resnične teme, enako zastrupljenih z novicami iz sveta in željnih, da bi na vprašanje, kaj je novega, lahko odgovorili: »Detelja cveti. Kozlički so že zrasli. Včeraj je prišla srna čisto blizu.«
Sprašujem se, kateri svet je resničnejši. Kateri čas je pristnejši. Kateri dogodki so pomembnejši. Katere novice so zares nove. In ko me prijateljica znova pokliče, ji rečem, da je bila luna polna na neki povsem nov način. Slišim, kako se je spremenila v vprašaj.
»Videti je bila kot sonce ponoči,« rečem in komaj čakam, da se stemni, da to še enkrat preverim.
Komentarji