Kaj naj kupim?

Ravno včeraj sem ujel pogled obupanega moškega v prodajalni igrač. Stal je sam med policami z vdanimi, utrujenimi očmi. Očitno je bilo, da nima pojma, kaj naj vzame.

Večina se nas je že znašla v podobni situaciji. Vsakič, ko je treba kupiti darilo za sinovega sošolca, sem v tej pasti, ko se zaradi nepisanih pravil ne moreš izvleči z nakupom dragega darila, prav tako ne smeš poseči po darilih, ki so tisti trenutek na popustu, ker jih bo gotovo še kdo kupil. Povrhu vedno pozabim na darilno vrečko, že desetletja, vedno pozabim.

Božični prazniki so narejeni za prerivanje v trgovinah. A mene se to ne tiče, ker navadno že veliko prej opravim z darili. Potem lahko mirno, in priznam, privoščljivo, opazujem nakupovalno klanje v prodajnih središčih. Lahko si mislite svoje, ampak vsak ima svoj način utrjevanja samopodobe.

Je pa res, da se mi je lani maščevalo, ko sem lahkomiselno sprejel povabilo na zabavo z otroki, ki se je odvijala med božičem in novim letom. Tisti, ki ste v tem času že poskusili kupiti igračo, dobro veste, da so takrat razmere porazne. Kot vojak v jarku prve svetovne vojne sem se sprehajal mimo pogorišča praznih polic, poškodovanih igrač na popustih in izčrpanega osebja, ki je kazalo prve znake posttravmatske stresne motnje.

Ni bilo upanja, sočutja, le vsak mož zase.

Če si dobil namig, da imajo v zgornjem nadstropju še vedno avtomobile na daljinsko upravljanje in si tekel po tekočih stopnicah v nasprotno smer, nisi naredil ničesar, tam te je pričakala nova vrsta žejnih, lačnih in razdraženih sotrpinov. In si stal, čeprav si vedel, da so zadnji avto na daljinsko že zdavnaj prodali, ker nisi imel več moči odločanja.

Šoping centri mi preprosto scvrejo možgane. V uteho mi je bil pogled v sosednjo prodajalno s spodnjim perilom, kjer so obupani moški kupovali darila za svoje najdražje. Tam so se odprla vrata v pekel.