Kaj pa ti tu?

Se vam je kdaj zazdelo, da so vam postavili naravnost bizarno vprašanje? Pred leti so na neki radijski postaji sestavljali seznam takšnih »neuničljivih« vprašanj, kot denimo, ko se znanki srečata v čakalnici pri zdravniku in ena reče: »O, lej jo, kaj pa ti tu?« Katero vprašanje je bilo zmagovito, se ne spomnim več, je pa, kot so ugotavljali, njihova produkcija postala še posebej bogata v dobi prenosnih telefonov. V samem vrhu novodobnih telefonskih »biserov« je zagotovo vprašanje Kje sem te dobil? – klicatelja na stacionarni telefon. Kajti! Kdo pa danes še kliče nanj? No, pravzaprav se še najdejo. Kot možev kolega, ki je na vprašanje iz telefonske slušalke – A si ti? – odgovoril: »Ne, nisem jaz ...«

Hudo se je motil tisti, ki je mislil, da bo z manj fiksne telefonije tudi manj neum(est)nih vprašanj. Stacionarni telefon nas je naučil, da »ne vemo«, kje smo, mobilni pa, da hočejo to o nas vedeti vsi drugi. Kje si? je eden najpogosteje zastavljenih mobilnih telefonskih biserov.

Nakar je človeštvo dobilo pametne telefone. Vprašanja pa so žal ubrala obratno smer. Danes telefon ve, kje smo, kaj gledamo, koliko korakov smo naredili, kdaj smo vstali ... Pametni telefon ima GPS, wi-fi, podatke, zgodovino lokacij in zemljevide, skratka, njegova tehnologija je iz 21. stoletja, naša komunikacija pa mestoma še kar iz jame.

Nekoč smo čakali poštarja in pisma. V dobi digitalne romantike čakamo, da se nekdo pojavi online. Nekoč smo gledali v oči. Danes gledamo v zaslone. In ob koncu dneva se sprašujemo, zakaj nas ne razumejo.

Umetna inteligenca lahko odgovori skoraj na vse. Ne more pa povedati tega, kar bi človek rad povedal drugemu. In morda je prav to najbolj romantično: da kljub pametnim napravam, pametnim zaslonom in še pametnejšim algoritmom v pekarnah, lekarnah, kavarnah, pri zdravniku, na koncertih ... tako radi nagovarjamo drug drugega v slogu: O, lej ga, kaj pa ti tu?