Kaj sploh počnem tukaj?

Pri založbi Vida je izšel poseben priročnik. Vodič za izgubljene. Izpod peresa francoskega pisatelja in misleca Jeana d'Ormessona (1925–2017) in v prevodu Tatjane Struna Berden se v kratkih poglavjih loteva večnih vprašanj človekovega obstoja – časa, prostora, zavesti, dobrega in zla, življenja in smrti.

Knjiga preprostih platnic v barvi cian ali pa gre morda celo za mednarodni Kleinov modri odtenek (simbolizira neskončnost in duhovnost), ne ponuja dokončnih odgovorov. Bolj vabi k razmisleku. Pisateljev radovedni ton, včasih dvomeč, mestoma pa presenetljivo nežen, povezuje filozofijo, znanost in poezijo v iskanju smisla ter razumevanja sveta in naše minljivosti.

Kot zapiše na začetku, v navodilih za uporabo: »Danes smo, tako kot nekoč, izgubljeni vsi. Še vedno ne vemo tistega, kar bi najraje vedeli: zakaj smo se rodili in kaj se z nami zgodi po smrti. Za naključji vsakodnevnega življenja, ki zapolnjujejo naše dneve, razlogi in smisel našega bivanja na tem planetu, ki mu pravimo Zemlja, še vedno ostajajo zaviti v temo.« Strani, ki sledijo, so poskus odgovora na vprašanje: Kaj sploh počnem tukaj?

Ideje, ki izvirajo iz telesa, so zmedene in temne

Vodič za izgubljene v poglavju Čudenje ugotavlja: »Tukaj sem. Obstajam. Tukaj ste. Obstajate. Tukaj smo. Obstajamo. Ne zapletajmo.« Poglavje Izginjanje pa se sprašuje o vesolju: »Dolgo časa so ljudje verjeli, da je vesolje večno. Toda v začetku prejšnjega stoletja je znanost z izračuni in opazovanjem, ki je bližje Genezi kakor večini filozofov, odkrila, da ima vesolje, podobno kakor življenje, svojo zgodbo. Imelo je začetek in imelo bo konec. Minilo bo, tako kot ljudje.«

Pa vendarle. Tu smo, dokler ne izginemo. Dokler teče ta motor in utripa to srce. Cela večnost je tu za vas, za nič, za vse in za smeh in za solze. Si za, da se danes ne konča? … Pesem z naslovom Poskočna skupine Mrfy si vedno privijem na ves glas.

Ne zapletajmo. Vsaj dokler ne mine poletje.