Pebi, to so šenkani dnevi!

»Pebi, to so šenkani dnevi!« Tako je Dušan Konda, predsednik celjskega kajakaškega kluba, mlade kajakaše pozimi, ko je bila morda stopinja nad ničlo, sonce pa je poljubljalo Savinjo, spodbujal, da gredo veslat. Izkoristiti je treba vsak zimski sončen dan, vsako veliko vodo, vsak zaveslaj.

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je pogorela Špica, leseni dom celjskih kajakašev. Prav tam sva se z možem spoznala in v tistem požigu, požigalca sta bila obsojena, je zgorel tudi njegov čoln in čoln sotekmovalke tik pred svetovnim prvenstvom v spustu. Pogorišče se še ni dobro ohladilo, ko so jima zagotovili nove čolne. Iz pepela pa so vstale sanje – zgradili bomo novo, sodobno čolnarno. Tako se je zgodilo.

Kajak je ljubil. V mladih letih je veslal malodane vsak dan od Celja do Laškega in nazaj. Minus 20 stopinj? Ni problema. Če ne bi imel zdravstvenih težav, bi ga jeklena volja zagotovo pripeljala v vrh. Prav tja je z novim kajakaškim centrom s hostlom in sodobno kajakaško progo želel popeljati svoje kajakaše. Vse je spodbujal, bodril. Vozil navijače na tekme, pa če je bilo treba na drugi konec Evrope. Slavil je vsako medaljo, vsake stopničke slovenskih kajakašev in kanuistov. To so čutili in radi prišli v Celje, četudi naše brzice niso bogvekaj.

Vedno je bil pripravljen pomagati in dati prav vse od sebe. Ne zase, ampak za kajakaše. Dušan je na Špici, kjer se Ložnica izliva v Savinjo, gradil skupnost. Tu je ostalo še edino organizirano kresovanje v Celju, tu najpogumnejši na novega leta dan skočijo v Savinjo. Na Špici so bili od nekdaj vsi dobrodošli, ker je bila tu inkluzija doma, še preden smo izumili besedo zanjo.

Tu je bilo srce, ki je bílo za kajak in se zanj tudi ustavilo. V sezoni, ko ima Celje, čeprav brez proge, v članski kajakaški reprezentanci kar dva od treh tekmovalcev. Najmanj, kar mora narediti skupnost, je, da ga ohrani v najlepšem spominu in nadaljuje njegove načrte. Izkoristiti je treba sleherni dan, sleherni trenutek, sleherni zaveslaj. Vsak je podarjen.