Kam sploh gremo

Že nekaj desetletij nas skrbno pripravljajo na življenje s spominom zlate ribice. Začelo se je s spletom, nadaljevalo s stricem googlom, zdaj so nam velikodušno dali v uporabo še umetno inteligenco. Da se le ne bi spomnili naukov iz zgodovine. V tem času bi nam prišli zelo prav.

Po drugi svetovni vojni so vsi resno in tehtno govorili, da se kaj tako strašnega ne sme ponoviti. A nastala sta dva bloka in svet je bil v hladni vojni. V tem času so se zahodne kapitalistične države nadvse trudile, da bi njihovi prebivalci živeli krasno življenje, vsaj v primerjavi z bednim življenjem prebivalcev v socialističnih državah, z izjemo neuvrščene Jugoslavije. A socializem je umrl in neoliberalnemu kapitalizmu se ni bilo treba več pretvarjati.

Začele so se krize, ki so del kapitalističnih ciklov in so večkrat vodile do vzponov skrajnih desničarskih politik. V krizah seveda ne trpijo vsi enako, saj je to eden od mehanizmov selitve denarja na račune najbogatejših. To je pripeljalo do večjih socialnih razlik, kot so bile med kralji in najemniki kmetijskih zemljišč. Nekoč je to prineslo upore in večkrat tudi zamenjavo političnega sistema.

Razslojevanje se dogaja na nacionalnih in mednarodni ravni. Nove vojne, ki naj jih ne bi bilo, nastajajo zaradi denarja. Sadam Husein je hotel trgovati z nafto v evrih, Moamer Gadafi, ki je Borutu Pahorju podaril par kamel, je na veliko vlagal v Afriko in zamenjaval ameriški dolar in francoski frank z libijskim dinarjem. Vrednost tega denarja je temeljila na zalogah zlata, kar za dolar od leta 1971 ne velja več. Druge vojne so povezane tako z denarjem kot z monopolom nad prodajo nafte in plina.

V takšnih razmerah potrebe ljudi, podnebne spremembe, onesnaženje s plastiko, izumiranje vrst in podobno nimajo veliko pomena. A zgodovina kaže, da so spremembe mogoče. Seveda le, če bomo zmogli nekaj pozornosti obrniti stran od zaslončkov.