Kao srečna

»In to je kao uspešno življenje?!« mi je dejala najboljša beograjska prijateljica, ki jo je (znova) preplavil občutek, da je v življenju vse zavozila. Da je napačno izbrala prvega in nato še drugega moža, gradila lažno kariero, vzpostavila napačen odnos z otrokoma, zašuštrala svoje finance in sedemdeseta leta pričakala z občutkom, da je popolna poraženka.

Oh, kako te razumem, sem ji dejala, in prelistavala knjigo svojih kao uspehov, v katero sem na prvo stran zapisala pesem Enesa Kiševića: Vsem je kao lepo. Vsem je kao dobro. Vsi se kao imajo noro …

Ob neki priložnosti je povedal, da je to pesem napisal, ko je na ulici poslušal mlade ljudi, ki skoraj v vsaki povedi rečejo kao. Vprašal se je, ali je to morda relativiziranje vsega? Ali potrditev občutka, da ni nič resnično, temveč vse samo kao. »Kao ima me rad.« »Kao me ne boli.«

Tako sva s prijateljico udarili po tem kao, kajti midve sva v resnici kao srečni in se kao nimava nad čim pritoževati. In sva kao zdravi in nama je v življenju vse kao super, kajti poglej svet okoli nas, ki sploh ni več kao, temveč je dejansko popolna katastrofa.

Smeh je pol zdravja! FOTO: Shutterstock

Pa vendar sem prepričana, da ta občutek zgrešenosti prav vse ljudi napada v ciklih, ki so skorajda pravilni in vsekakor redni. Zakaj sem izbrala to pot skozi življenje, ne pa tiste druge. Samo zato, ker sem se, kot je zapisal Robert Frost, napotila po manj znani stezi, drugi, in od tod vsa razlika?

So dnevi, ko se sprašujem o vsem mogočem. Natanko tako kot moja beograjska prijateljica. Saj ne, da nisem srečna … vse sem počela napak, to je ta občutek. Še sreča, da tam obstaja ona, v mestu, v katerem so se začele vse moje kao pametne odločitve. Ko jo slišim, kako izgovarja moje misli, dojamem, da je to stvar poezije, ki je nisva dovolj pisali, tako da se zdaj verzi premetavajo in postavljajo vprašanja, na katera odgovarjava v racionalni prozi. Eh, tudi jaz sem kao srečna, ji rečem na koncu. In smejali sva se kao do solz.