Kažipotinja moje mladosti

November je čas za spomine. Takšne in drugačne. Tudi za pisanje novih. Ko nas čas odnese in nam obenem pokaže pot domov, kot poje priljubljena skupina Mrfy. O ljubezni. Najmočnejši od vseh vetrov je in prav vsi smo na oblaku večnega.

Minuli ponedeljek. Tretji november. Nebo brez oblačka. Kot pomito je bilo, ko smo trije prijatelji v sončnem dopoldnevu odrinili proti morju. Čista shajba, bi rekel Brene … Smeh je v naših očeh in solze so na tleh, odzvanja iz zvočnikov pri obcestni tabli v Kopru. Pomislim, ko jo bom zagledala, mojo najstarejšo – nadvse ljubo – prijateljico, hočem tako. Smeh v očeh, solze na tleh. Globoko vdihnem pod drevoredom pinij ob parkirišču doma za starejše občane.

Kažipotinja moje mladosti ima sobo na oddelku, ki se imenuje Akacije. Pravijo, da so simbol moči, vzdržljivosti in ljubezni … Potrkamo. Smeh v očeh, solze na tleh, si v mislih ponovim še enkrat. »Naprej,« se oglasi znani glas, kot nekoč iz svoje pisarne. Drobcena. A z isto neverjetno energijo in bistrostjo. Tisto zunaj kalupov.

Pogovor mahoma steče z vsem humorjem. Kot bi bilo včeraj … Ko jo ob slovesu še enkrat uzrem v hrbet, se mi zazdi, kot da je punčka s košatimi lasmi na vse strani. Tista, ki jo imaš v otroštvu najraje. In te edina zna potolažiti. »Elegantno in popolnoma brez problemov se mi zelo živo žvižga, kaj si kdor koli misli o meni. To je božji dar,« mi je dejala pred mnogimi leti in dodala, naj to vendarle že ponotranjim tudi sama.

Na poti v Ljubljano se iz zvočnikov zvrstijo verzi skupine Tabu: Mogoče kdaj in kje živeli so ljudje, ki ni bilo jih strah pokazati roke v rokah. Mogoče kje in kdaj obstajal tak je kraj, kjer je živel nekdo, nekdo, ki bi mu mar bilo.

Bernardi je bilo mar zame.