Ko se zaprejo vrata

Ko smo kupili staro hišo, so z njo prišla tudi nova vrata, taka brez kljuke na zunanji strani.

Če jih pomotoma zapreš in v žepu nimaš ključa, ostaneš zunaj, out, bi rekli mulci. Stvar se mi je takoj zazdela nevarna, rekla sem si, da je treba kljuko prednostno zamenjati, a v poplavi stroškov, povezanih s prenovo, nikoli ni prišla na vrsto.

Potem smo rekli, da moramo dvojnik ključa nujno deponirati pri prijateljih, ki živijo trideset metrov stran. Tudi tokrat je ostalo pri besedah. Osem let je nekako šlo – vse do prejšnjega petka.

Kolega z Nedela mi je povedal, da so mu med dopustom pleskali stanovanje in se je olajšal za 1400 evrov. Ker sta otroka zadnji teden počitnic preživela pri stari mami, se mi je zdelo, da bi lahko spodnje nadstropje z možem prepleskala sama in se znebila tega stroška.

Prvi dan je bila energija še na višku, a večino časa sva porabila za prekrivanje in pokrivanje stvari. Drugi dan sem ugotovila, da ni hec delati dve službi hkrati, pleskanje se je namreč zavleklo vse tja do polnoči. Tretji dan, ko sem razglasila, da so pleskarji čisto premalo plačani, delo še zdaleč ni bilo končano.

Četrti dan sva hitela s sivo steno, da sva ujela pijačo s kolegi, zato je polna lis. V petek popoldne sem hitela po otroke na drug konec Slovenije. Nosila sem prtljago v avto in za seboj zaprla vrata, že sekundo kasneje pa grdo zaklela.

Gasilci so me usmerili na dežurnega ključavničarja, češ da oni vdirajo samo v nujnih primerih. Ne, ujet maček in morski prašiček ne štejeta. Dva prijazna gospoda z dvema ogromnima torbama opreme sta prišla hitro, v pol ure, medtem pa so me – kazen mora biti vzgojna – povsem popikali komarji.

Ko sem jima dobro uro kasneje odkartala tri stotake, sem pomislila, kakšna velika sreča je, da sem prihranila s pleskanjem.