Ko vstopiš v lastno dramo
Pri vratih Vile Zlatica nas sprejme hišna pomočnica v naškrobljenem predpasniku (Tara Štraus): vstopamo v nekdanji dom ljubljanskega župana Ivana Hribarja, hkrati vstopamo v dom baronice in barona Lenbacha, likov, ki jih je pred sto leti v drami V agoniji izpisal Miroslav Krleža.
Na stopnišču smo kot voajerji priča prepiru za zaprtimi vrati. Vrata se sunkovito odprejo, ven v pastelno roza obleki privrši baronica (Polona Juh), kot privid iz drugega časa, za njo baron (Boris Mihalj) očitno razburjen, pijan ...
Balkoni, stopnišča, dnevna soba v režiji Nine Šorak postanejo prizorišča ljubezenskega trikotnika, drama V agoniji postane tudi naša lastna in prizori, ki jih kadriramo in montiramo v svoj film, kot je rekel režiser Matevž Luzar.
Obraz Polone Juh je čisto blizu, vidim utripanje žile na njenem vratu, oči, rdeče obrobljene od solz, ni več meja med njeno vlogo in mano, fizično občutim njeno tesnobo, njeno bolečino, nemoč, kako se kot ženska izvleči iz zakona z baronom, zasvojenim z alkoholom in kocko, čutim poskus, da bi govorila s svojo ljubeznijo, advokatom dr. Križovcem, ki je Saša Tabaković, blaziran, poln visokih besed, intelektualiziranja, demonično hladen.
Kot je rekla Polona Juh, je Krleža mojstrsko izpisal agonijo ženske, ki je »stisnjena v šah mat med dva moška, stisnjena v sistem patriarhata, kjer hlepi po odnosu in dialogu, a besede padajo ena mimo druge«.
Vsak tresljaj prstov, trzljaj veke, kot v close-upu, vonj, pot, dihanje, šepetanje, kriki, kot simfonija človeških čustev, ki, kot da ne bi bili napisani pred sto leti, tako zelo spregovorijo nam, ki sedimo v polkrogu, pijemo čaj iz istih skodelic kot liki pred nami.
Luč se ugasne in mi odhajamo iz vile, uglašeni na skupno frekvenco, na občutek doživetja nečesa presežnega, in hkrati tesnobnega, ker smo, kot pravi Krleža, narejeni tako, da v tujih doživetjih prepoznamo odmev naših lastnih spominov.
