Koša in weila!
Mefa sem hotel vprašati, če morda on ve, kdo je zmagal v znameniti vojni med Izolo in Piranom. Pa bi mi zagotovo rekel: košamona, ali pa vsaj weila. Kot češ, kako da mi še ni jasno. Že po teh dveh besedah lahko vsakdo ve.
Če sklepamo po slovarju izolskega slenga, ki sta ga že 2010 sestavila in uredila Mirna Buić in Erik Toth, potem dvoma o zmagi med Piranom in Izolo ni več. Izolani so dobili svoj abecednik, slovar svojega pogovornega jezika, kot so Slovenci dobili prve Trubarjeve knjige.
Koprčani in Pirančani so bogateli s soljo, oljem, turizmom, s trgovino in industrijo. V Izoli so bili revni, pridni, delavni, včasih ribiči, in iz tega je nastalo nekaj, o čemer lahko sosednji dve mesti samo sanjata. Sociologi in antropolgi si še niso povsem na jasnem, kaj je prineslo Izolanom več luči: apnenčasti otok, topla voda iz prelomnic, ali preprosto dejstvo, ki ga je v TV filmu Maje Pavlin Izolski sleng povedal Ribar Marko Jelić: »Če tega prostora nimaš rad, če nimaš šentimenta, nimaš šans, ne moreš bit od tle. Zato v Izoli pravimo: Krepat, ma ne molat.* (Crknit, ampak ne popustit.) «
Košamona je preprosto »kaj bo dobrega«, na uho zelo surovo in mehko hkrati. Izolani (nikakor Izolčani, še slabše Izoljani) so točno takšni: ob prvem stiku grobi, neotesani, omejeni grobijani, zaznamovani z morskimi brazdami, znotraj pa mehke dobričine. Izolani pozdravijo: Ejla, čau, oj, ojla, wejla, stari! Butlju rečejo: »Ma si banana!«, pa tudi zemo, shizič, šempjo, zimbo, budala, strunjo. Prepir je frka in barufa hkrati. Cèditi pomeni umreti ali popustiti. Za spanje poleg njunjati še kinkati in čoriti, ko kadijo džoint, temu rečejo: donflati, fonfljati, pipati pompati ali šfonfljati. Vlačuga je v Izoli funjara. Zelo grda in neumna ženska je una kalaštura. Če je nered, je tu kažin, če kdo ni bog ve kaj, ni kišakoša, in če je kdo neroden, je klempo. Če ima kdo kùlo, ima v resnici srečo. Izolanom se še sanja ne, kako čepa gadan (izjemen) sleng so sklesali s takim šentimentom.
