Krek za camembert

Britanski rocker Peter Doherty se je po tem, ko se je dokončno očistil in osvobodil dolgoletne odvisnosti od trdih drog, za Guardian pošalil, da je prečiščeno obliko kokaina zamenjal za žmohten francoski sir. Zaradi odvisnosti je izgubil prijateljstva in prijatelje, denar, ugled, delo in zdravje. Edina spodbudna konstanta v tem turbulentnem obdobju, trajajočem najmanj dvajset let, sta bili, se zdi, zanj poezija in glasba.

Z njima sem se zbližala v eni od svojih najbolj formativnih faz, na prehodu v odraslost, ob prvih korakih v samostojnost, daleč od doma, pa vendar doma. Navduševala sem se nad hipsterstvom, dekadenco, boemstvom, plemenitostjo melanholije in sublimno lepoto, ki jo je mogoče najti tudi v nenavadnem in temačnem. Če bi bilo to treba opisati z barvo, bi izbrala črno ali škrlatno, če z romanom, s Sliko Doriana Graya, če s pesmijo, s kakšno Baudelairovo, če z vonjem, s kadilom, če z živaljo, s krokarjem, če z mestom, z Londonom ali Parizom, in če z glasbo, z Libertines. Pritegnili so me s poetičnimi besedili z industrijsko-romantičnim pridihom, pospremljenimi s spevnimi melodijami, garažnim prizvokom in kaotično izvedbo.

Na nedavnem koncertu v Zagrebu je bil videti čil, zdrav, zadovoljen in trezen; spremljali sta ga žena in hčerka. FOTO: Florian Müller

Doherty je bil ob tem zame utelešenje prekletega pesnika, o kakršnih smo poslušali na predavanjih in ki sem jih prebirala po njih. Problematičnost in talent gresta dostikrat z roko v roki, vendar te kombinacije ne gre glorificirati. Če ju opazujemo od zelo daleč, lahko delujeta enigmatično, privlačno, dokler nam resničnost ne postreže s klofuto. »Ne bom šel na pogreb, za vse je kriv njegov krog,« mi je rekel T., ko je L. umrla zaradi predoziranja.

A če tam, kjer sem ga srečala prej, ni manjkalo droge, alkohola in impulzivnosti, je bilo tokrat v Zagrebu povsem drugače. Kot pravi F.: »Ko se rock zvezde naše mladosti streznijo in igrajo akustiko, te prevzame topel občutek mirnosti in izkusiš, kdo je odrasel in kdo ni.«