Krokodil
Še prejšnji teden sva ležala na vročem pesku v zalivu Drake v Kostariki. S kančkom hudobije bi mu lahko rekli tudi »drek-bej«. Tako umazanega zaliva namreč ne srečaš ravno pogosto. Še posebej če upoštevaš, da leži ob enem najbolj čislanih kostariških državnih parkov Corcovado.
Vročina je neusmiljeno pritiskala. V morski plitvini so se namakali le še trije turisti. V morje, kaj morje, v topli mineštri podobno vodo, v kateri zaradi peska, mulja in še marsičesa seveda ne vidiš dna, sva previdno zabredla in po kakih 30 metrih zaplavala brez upanja na osvežitev. Razmišljal sem, da bi si pretegnil mišice in zaplaval vsaj 100 metrov stran od obale, a me je nenavadno topla brozga od tega odvrnila in sem se obrnl nazaj.
Tedaj pa nama s kopnega mahata dva starejša Britanca. Ona z daljnogledom okoli vratu, on z dolgim teleobjektivom na fotoaparatu. »Predlagava vama, da gresta ven. Poglejta tja!« sta angleško hladno svetovala in prijazno ponudila daljnogled ter pogled na digitalni zaslon s fotografijo. Kakih 100 metrov od mesta, kjer sem plaval, je na mirni gladini počasi drselo nekaj naključnemu hlodu podobnega. Krokodajl (krokodil po naše), sta rekla v en glas.
Še zdaj se mi naježi koža. Vedno, ko sem gledal reportaže o teh zverinah ali prebiral o krutih usodah ribičev, lahkomiselnh turistov, plavalcev, sem si rekel: s temi pa ne bi nabiral morskh polžkov.
Preden sem tisto nemirno noč zaspal, sem si mislil, kako srečen turist sem, pravzaprav. A sem le nekaj dni kasneje za 180 stopinj spremenil mnenje. Najprej so nama na parkirišču, le deset metrov od terase restavracije, kjer sva kosila, elegantno vdrli v avto in pobrali dvoje sončnih očal. Še tri dni kasneje pa mi je taksist odpeljal novi mobilni telefon in ga po nobeni viži ni hotel pripeljati nazaj v hotel. V prvem hipu nisem vedel, kaj je huje: če ti krokodil odgrizne nogo, ali če ti taksist odpelje glavo. Zdaj moram znancem pojasnjevati, kako mi je kostariški kokodrilo odgriznil vso telefonsko pamet, ki sem jo premogel, in potrpežljivo čakam, da zrase nova.
