Lahko noč, poletje

»Noč je čudovita, nebo je jasno in polno zvezd, še vedno je toplo, vendar ne več tako neprijetno vroče kot čez dan, in diši po marsičem. Pravzaprav bi morali živeti za noči, kakršna je ta, ko je vse tiho in spi. Ko vsi držijo jezik za zobmi. Ko slišiš samo murne in je v zraku množica obljub.«

Odlomek iz neposrednega in nežnega, zabavnega in obenem pretresljivega romana 22 dolžin nemške avtorice Caroline Wahl, z veliko čustev, toda brez kiča, popelje misli ob iztekajočem se poletju. Ki vsakič mine čisto prehitro.

To poletje sem ostala doma v Ljubljani. Ki je zame, kot poudarja tudi naš župan, najlepše mesto na svetu. In, kot pravi pesem, »v Ljubljani za Ljubljanico, tam najde vsak, kar išče« ...

In res,– vsak korak skozi mesto je kot sprehod skozi neko drugo, nežnejšo preteklost.

Ko, denimo, zavonjaš žar pod Rožnikom, je, kot bi se ustavil čas. Zaprem oči in že sem v osemdesetih, na morju. Pred očmi zagledam deda Grega, ki pred prikolico na svojem lovskem trinožniku obrača čevapčiče in jih škropi s pivom iz male rjave steklenice z rdečo etiketo in belim zmajčkom. In prav ta zmaj, simbol Ljubljane, za vedno čuva Zmajski most.

Ob izteku poletja se misli rade dvignejo – v nebo. V še vedno toplo noč. V vesolje. Ki nas tiho opazuje. Morda pa vselej nekaj šepeta. Trosi znamenja, razpira možnosti. Naključja, ki to niso. Vse ima svoj namen. In vsaka poletna noč svojo zgodbo. In obljubo, da se vrne.

Čez Šuštarski most, čez Šuštarski most, levo na Mestni trg, desno na Stari trg, po spomine, po mladost, čez Šuštarski most … Ljubljana je več kot mesto. Ljubljana je ljubezen. Ljubezen je to, kar je nekoč bilo. In kar še vedno čutimo.

Lahko noč, poletje.