Lakersi v Ljubljani

Moj sin je videti, kot da bi dvakrat ponavljal razred. Ne tako neumen, ampak tako visok. Raste kot kopriva, na pol leta je treba zamenjati obutev in garderobo, na šolski fotografiji pa deluje kot starejši brat svojih sošolcev. Ker izredno hitro raste, je bil temu primerno okoren, zato smo ga vpisali na gimnastiko, pred hišo namontirali koš, v šoli pa se je včlanil na košarko za dečke.

V nasprotju z nogometom, kjer je trener že na prvem treningu povzdignil glas in od takrat naš Andrejček noče več slišati za fuzbal, je njegov košarkarski trener poosebljena prijaznost, zato mu je tam všeč.

Že lani pa je začel intenzivno navijati, da hoče trenirati tudi v pravem klubu, poleg tega si je za rojstnodnevno darilo zaželel Dončićev dres. Na srečo ima rojstni dan aprila, torej po zvezdnikovem odmevnem prestopu, zato je ta še vedno aktualen.

Predlagali smo mu treninge na bližnji Ježici, pa ni hotel niti slišati o tem, najboljši klub je Olimpija in on gre tja in nikamor drugam! Trdil je celo, da Ježica sploh nima dresov, ko sem mu jih pokazala, pa jih je skritiziral. Vdali smo se, čeprav priznam, da je bil za Štajerko v Ljubljani občutek, da bo potomec pri Olimpiji, malce nenavaden.

Preden smo ga peljali na prvi trening, sem mu rekla, naj le obleče »dončića«, da bodo soigralci videli, da misli resno in da prihaja nova zvezda kluba. Ponosno je odkorakal proti telovadnici v svoji rumeno-vijoličasti kombinaciji, a glej ga zlomka, ni bil edini! Pred bežigrajsko gimnazijo je bilo dončićev kot listja in trave, čeprav je naš tudi med njimi štrlel v zrak kot smreka.

Na prvem treningu so tako »Lakersi« igrali proti »ostalim«, med katerimi so bili v veliki večini mladi oboževalci Nikole Jokića. Po koncu je sine ponosno oznanil, da so zmagali in da je dal dva koša. Le vprašanje časa je torej, kdaj se vam oglasim kot dopisnica iz ZDA ...