Le nekaj deset poletij

Kako zelo drži zapis, ki sem ga nekje prebrala: »Kako hitro premine človeško življenje, kot da se kdo urno sprehodi mimo neke hiše, malo postane pod drevesi, se postara in izgine.« O tem premišljujem ob dokončnem koncu letošnjega poletja. Ki je bilo sila neprijetno s čisto previsokimi temperaturami in s čisto preveč slabimi novicami. Skoraj ni minil teden, kaj teden, malone vsak dan so od povsod donela poročanja o neznosnostih na avtocestah, če pustimo ob strani vesti s svetovnih žarišč … Predvsem pa so prizadeli žalostni telefonski klici in časopisne parte o izgubi znancev in prijateljev. Čisto preveč v enem samem poletju jih je odšlo. Kot da so se res samo na hitro sprehodili, malo posedeli z nami, ki smo jih imeli radi, in konec. Poletje se bo drugo leto vrnilo. Oni nikoli ...