Majhni in brez sence

Pozabila sem na sončni mrk. Sem pa v določenem trenutku opazila, da se je nad morje, okoliške gozdove, nad Istro spustil neobičajen mrak in vročina se je spremenila v občutek mrazenja. Ta ni bil posledica dejstva, da se je prezgodaj zmračilo, in ni bil strah. S tem mrakom je vesolje govorilo o svoji neizmerni velikosti, jaz pa sem znova pomislila, kako majhen je človek, in to v tej turistični gneči, sestavljeni iz posameznikov, ki so na svetem dopustu, pri čemer se vedejo, kot da jim je vse dovoljeno in kot da je vse, kar jih obdaja, tukaj samo zaradi njih. Ta občutek, da je človek majhen in tako neoporečno nepomemben za vesoljsko ravnovesje, urejeno v estetsko in etično neskončnost, je bil hkrati razsvetljujoč in vznemirjujoč. Razsvetlitev je seveda morala priti skupaj z zamračitvijo, ...