Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Mladost iz skicirke

Navdih se res skriva v drobnih stvareh – v sencah, v odtenku starega zidu, v tihem kotičku mesta, ki ga večina spregleda.
Kot najstnica sem hodila na šolo za oblikovanje. FOTO: Črt Piksi
Kot najstnica sem hodila na šolo za oblikovanje. FOTO: Črt Piksi
8. 4. 2026 | 05:00
2:40

Ko sem kot najstnica hodila na šolo za oblikovanje, so nam profesorji prvi dan pokazali zapis »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin« arhitekta Jožeta Plečnika, ki vklesan nad vhodom v amfiteater križevniškega kompleksa izraža njegovo filozofijo, da po človeku ostanejo le njegove stvaritve. Nato pa so nam vseskozi polagali v misli, naj opazujemo vse okoli sebe in nikamor ne hodimo brez skicirke. »Morda vas navdihne droben detajl na stari hiši, grafit pod mostom, opoldan pri Plečnikovih stebrih na tržnici ali pa peresce, ki pleše po nebu v spomladanskem vetrcu …«

Z najljubšo sošolko, mojo pravo kompanjonko Katjo, sva na skicirki večkrat pozabili, ko sva se z motorčkom prevažali po mestu, a obvladali čisto vsako ulico, klopco, rimsko obzidje ... Ljubljano sva poznali kot svoj žep. Vozili sva se včasih tudi brez posebnega cilja, počasi, srečevali »modele«, simpatije in zato pogosto pozabili na kakšno obvezno uro šolske telovadbe v Tivoliju.

image_alt
Srednja šola za oblikovanje naj bi nove prostore dobila v petih letih

Včasih sva ustavili kar sredi poti – pri stari ograji, prepleteni z vrtnicami, ali kakšni vili, katere pročelje je nosilo barve mnogih dekad. Katja, danes izjemna arhitektka, je na primer rekla: »Opazuj to linijo, kako zanimivo se ponovi v senci.« Jaz pa sem poskušala ujeti trenutek, ko svetloba zadene rob in ga za hip spremeni v nekaj skoraj čarobnega. Takrat sva sicer pogosto risali le v mislih. Skicirka je ostala doma, a najine oči so si zapomnile mnogo več.

Čez čas sem ugotovila, da so bile prav te vožnje najine najlepše učne ure. Navdih se res skriva v drobnih stvareh – v sencah, v odtenku starega zidu, v tihem kotičku mesta, ki ga večina spregleda. In je prav zato spomin ostal tako živ. Naučili sva se gledati.

Ko danes odprem staro skicirko, med nekoliko nerodnimi črtami spet zagledam tiste dneve: sončne hiše ob Ljubljanici, občutek svobode na motorčku in nasmejani prijateljici s pentljama v laseh, ki sta – med srkanjem breskovega soka s smetano – verjeli, da se svet skriva v detajlih.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine