Mrhovinarka

S prihodom spleta, družbenih omrežij in večkrat anonimnih profilov smo začeli živeti v vzporednem svetu, v katerem si vsakdo upa biti glasnejši kot sicer. Napisane besede, se zdi, je lažje natipkati kot jih nekomu povedati v obraz. Nikoli nisem razumela komentatorjev, ki blatijo to in ono, vse, o čemer imajo, pa tudi nimajo pojma.

Zdi se, da smo s tem, ko se je raven (ne)spoštovanja s političnega in javnega diskurza – ali obratno: je bilo prej jajce ali kura? – razširila na splet, začeli živeti v svetu, v katerem dopuščamo ravni komentiranja, ki večkrat, ne vedno, z argumentom nimajo ničesar skupnega. Sovražni govor, nespoštljiv do ljudi, skupin, medijev, kogarkoli že, ki ga še v življenju nismo srečali, je postal tako normalen, da pogosto ob tem več niti ne trznemo. Kot včasih več ne trznemo ob grozljivih podobah podhranjenih ljudi, ki se borijo za preživetje, medtem ko jih mi, siti, gledamo prek zaslonov. Včasih se vse podobe zdijo neresnične, kot se verjetno mnogim, ki žalijo vsepovprek, zdi, da za obrazom nekoga ni dejanske osebe. Človeka. Da nekaj, napisano na spletu, v resničnosti ne zaboli.

»Novinarka, nevredna imena. Raje kot s tiktokom se ukvarjaj z onlyfansom. Ne znaš držati mikrofona.« To je le nekaj blažjih, ki sem jih prebrala o sebi. Večine sicer ne berem. Ker bi me kot osebo, ki ima še premalo trdo kožo, preveč zabolelo. Pa vem, da novinarji nismo na svetu zato, da bi bili všečni. A te zaboli, ko je minutni klip dovolj, da se vsuje plaz sovražnih komentarjev, ki so večkrat plod nerazumevanja. Zdi se mi, da ljudje kot lačne divje mačke prežijo, da bi napadli svoj plen, antilopo, kot prizor iz dokumentarcev, ki sem jih gledala kot deklica. Zdi se, da ni pomembno, koliko se trudiš dobro opravljati delo, od tebe ostane – kot pri tisti antilopi – mrhovina. Ja, na koncu smo za mnoge novinarji le mrhovinarji.