Na avtocesti

Slovenija je majhna dežela, v kateri velja, da je vse, kar je oddaljeno več kot uro vožnje z avtomobilom, daleč. Tako smo navajeni, razvajeni ... No, kaj je daleč, je v resnici relativno, glede na cilj, ki ga imamo; če si nekam zelo želimo iti, nam tudi dolga vožnja (na morje ali v gore) ne bo odveč. Četudi se mi zdi, ko smo ravni pri meni ljubih gorah, smiselno izbrati tisto, kjer je markirana pot na vrh daljša od vožnje do vznožja.

Verjetno si le redkokdo upa pomisliti, kako je tistim, ki se v službo vsak dan vozijo več kot sto kilometrov daleč. Kaj vse počnejo na avtocesti, Auf der Autobahn, kot je naslov Avsenikove skladbe, ki mi pri tem pride na misel. Predstavljam si, da ti ljudje razen vožnje v službo in delovnih obveznosti nimajo dosti od dneva, pravzaprav nič. Koliko izgubljenega časa, si mislim. To govorim iz izredno privilegiranega položaja nekoga, ki večino časa dela od doma. V prestolnico ne potujem tako pogosto, da bi se lahko pritoževala, kar si ponavljam vsakokrat, ko ob ponedeljkih obstanem v gneči. Izgubljeni ali pa podarjeni čas, kakor vzameš, ki ga porabim za pot v službo, zapolnim s poslušanjem podkastov in glasbe ter z glasnim petjem.

Pa vendar me vsakič znova preseneti, da je lahko tudi vožnja po Sloveniji takooo dolga. Včeraj na primer sem spet spoznala, da je moja strpnost do gneče omejena na uro in pol od doma (če ni gneče, vožnja traja slabo uro). Pomislila sem, da pa težava morda le ni moja strpnost, ampak mehur, ki po veliki jutranji skodelici kave zelo težko zdrži debeli dve uri v gneči. In medtem ko se mi je z roba avtoceste zlovešče smehljal zeleni »diksi«, namenjen delavcem na cesti, me je prešinilo, da pa bi morda le morala dati priložnost vlaku. Vožnja bi bila podobno predolga, toda toaletni prostori bi bili v bližini.