Na pol prisoten

Pred kratkim sem si sam, brez družinskih članov, skupaj nas je sicer za štirisedežni bob, ogledal film visoke sentimentalne vrednosti, rekel bi, da sem se ob gibljivih sličicah povprašal, kakšen je, je bil moj doslejšnji odnos do naraščajnikov.

Oh, kolikokrat smo se na moj račun šalili, ko me ni bilo v podobah skupnih spominov. Oči je pač dolga leta bodisi plezal bodisi bicikliral. Velikokrat pa sled puščal v sedežni garnituri, ko je k sebi prihajal po nemilih pripetljajih usode. A očetu moje baže je bil vedno dovoljšen občutek bližine, sočasno žitje v hiši, čeravno je bil eden v svoji, drugi v drugi sobi, ena, ja, življenje je težko, v kuhinji, četrti pa pred tevejem, lahko beroč v spalnici. Pri belem dnevu.

Ne pomnim, kdaj sem začel naslove prebranih knjig vpisovati v blokec z van Goghovim portretom na platnički, prejšnjega, bistveno manj ličnega, sem nekje založil. Še zdaj žalujem. No, enega ne prav dolgo nazaj minulih lepih popoldnevov sem, ležeč na kavču, začel preštevati naslove.

Najprej sem se lotil listanja strani, nato števila vpisov na vsaki strani, vzel v roke računalnik in zmnožek je zasijal tam okoli števila štiristo. Večinoma beletrističnih beril.

Število me je, pa ne gre za hvalisanje, kar malo presenetilo, predvsem pa sprožilo drug razmislek. Pri branju, ako hoče od besedja kaj odnesti, mora biti človek zbran, nič ni narobe, če bere v tišini, nič ni narobe, če je družina čisto blizu, samo onstran znotrajhišnih sten.

Med štiristoterico pomnim knjižni naslov Na pol prisoten, pobrskam po spominu in spletu in povesta mi, da gre za sedem psiholoških kratkih zgodb norveških barv in okusov. Branja se ne bom lotil še enkrat, pa ne, ker načeloma ničesar ne preberem dvakrat, ampak ker se bojim, da bi se v kateri od zgodbic prepoznal. Če ne v zgodbicah, pa v naslovu.