Na tribuni žalosti

Šel sem na tribuno, med ljudi. Loža za novinarje je bila skoraj prazna. Za zadnjo tekmo nogometnega prvenstva je bilo bore malo zanimanja, čeprav je šlo za ljubljanski derbi. Bravo je premagal Olimpijo, glavno mesto je do nadaljnjega rumeno-modro, Šiškarji so tudi na lestvici pred zmaji, uvrstili so se celo na evropsko tekmovanje, kjer Olimpije ne bo. To je rezultatski polom za ambiciozne in za slovenske razmere bogate zeleno-bele, ki jih vodi nemško-hrvaški dvojec.

Na slovesu od neuspešne sezone se je tudi predsednik Olimpije Adam Delius odločil, da gre med navijače. Po naključju je sedel v vrsti pred mano na tribuni, kjer je prevladovalo razočaranje Olimpijinih navijačev, tako da vznesenost maloštevilnih privržencev Brava sploh ni prišla do pravega izraza. S klubsko kapo in šalom ter oblečen v črnino je nemški poslovnež potrpežljivo ustregel prošnjam navijačev za selfije.

Kolikor sem videl, se ga nihče ni lotil zaradi nadvse slabe sezone Olimpije. Bil je med lastnimi navijači, v bistvu pa je osamljen nenehno drsal po zaslonu telefona, si izmenjeval sporočila, gledal posnetke spornih situacij na igrišču, tu in tam pa malce komuniciral s sosedi.

In nesrečna Olimpija je spet izgubila ... Proti Deliusu ni poletela nobena opazka, kritika, nihče ga ni pozval, naj, denimo, odstopi in prepusti Olimpijo naslednjemu potencialnemu rešitelju. Kot da so se v zmajevo gnezdo naselile popolna apatija, brezbrižnost, vdanost v usodo. Klavrno stanje duha je zajelo slovenski klubski nogomet.

Bankrot in propad prvoligaša Domžale so vsi mirno pospremili, kot da se je zgodilo nekaj povsem normalnega. Turki so Maribor pahnili v brezno. Umiranje Gorice na obroke – izpadla je celo iz druge lige – se dotakne malokoga.

S prijateljem sva spila še zadnje pivo nogometne žalosti. Nisem več slišal vzklika »Olimpija!« ali »Bravo!«, ozračja ni prestrelila niti kletvica frustracije, stadion v Stožicah se je ekspresno pogreznil v popolno tišino. Toda jutri ... jutri je nova tekma!