Nacho in jaz v stiski

Frizerke vedo veliko in še več. Tudi tiste, ki lišpajo naše hišne ljubljenčke. Skrbnica našega Nacha me je po redni stilski preobrazbi enega najbolj nenavadnih višavskih terierjev opomnila, da ima glavni inšpektor Poljan trša moda, kot je običajno. Svetovala je obisk veterinarja. Preiskava je pokazala, da ima kmalu enajstletni prijateljček v mošnjah majhne tumorje. Diagnoza je zahtevala poseg, in to nič drugega kot kastracijo. Rutinska operacija, je mirno razlagal zdravnik. Med vztrajnim strokovnim otipavanjem tam spodaj pa je prestrašeni Nacho plezal po meni, čustveno razrvan, ni vedel, ali naj me kar šavsne.

Kot vselej se je odločil za številne poljubčke, renčanje je zamenjal z nekakšnim zaskrbljenim godrnjanjem. Njegove oči so me rotile: »Hej, prijatelj, ne pusti me na cedilu!« Ampak treba ga je bilo rešiti. In s(m)o ga rešili. Ko sem ga po posegu prišel iskat, me je postavni mladenič v recepciji prosil, ali bi bil pripravljen priti po Nacha v kletko. V sebi sem se nasmehnil, saj sem vedel, da mala pošast nikogar ni pustila, da se je dotakne, ko se je prebudila iz začasnega onostranstva.

Oblekli so ga v »body«, da zaščitijo rano s šivi, tam spodaj ga je zagotovo malce skelelo in srbelo, zato ni bil razpoložen za nova, četudi nedolžna otipavanja. Mene pa je pričakal s svojim značilnim žarom v očeh, črnih kot najgloblji tolmun. Splezal mi je v objem in korak, dva pozneje na tleh med nogami nezaupljivo poslušal navodila mlade veterinarke. Zdi se mi, da se je osredotočil na njene dolge nohte, češ, kaj ta spet namerava s temi skalpeli.

Ko sva odšla proti recepciji še na finančno operacijo, je mene bolj stiskalo kot njega v krasnem rdečem plaščku. Vseeno sem brez trzljaja plastično potegnil dvojno vsoto od tiste, ki so mi jo napovedali. Z Nachem sva kot velika zmagovalca zapustila fronto in se doma pred Andrejo postavljala, koga manj stiska od česarkoli že. No, Nacha ne stiska nič več, po obisku toplic gre zdaj še na morje.