Najmočnejša sila v vesolju

Nekaj, kar si lahko razlagamo ali z magijo ali z znanostjo ali z ljubeznijo. Komarji Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko je tiste vrste predstava, ki nam je zadnjič v ljubljanski Drami ponudila vso paleto nasprotujočih si odtenkov. Hrepenenje po ljubezni in nezmožnost bližine. Zaupanje v znanost in strah pred njo. Govori o družini in svetu ter trkih svetov.

Hkrati je predstava tako neskončno melanholična in lepa. Beli plastični stoli, vrtna hiša in dež, ki pada, ves čas, kot v Iztrebljevalcu Ridleyja Scotta.

»Ljubi bog, no. Ljubezen,« vzdihne Zvezdana Mlakar kot ostarela znanstvenica Karen v drami. »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu,« pravi, »skupaj z gravitacijo in sekundnim lepilom. V bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživeti v kaosu …«

Njene besede so delovale kot rezilo, kot odčaranje sveta, v katerega verjamem, v katerem je ljubezen sila, močnejša od groze, močnejša od smrti, v kar verjamemo vsi romantiki tega sveta. Kaj pa če ni? Kaj če je ljubezen samo beseda, tako kot bratstvo, svoboda, enakost, upanje, ki smo jo izumili, da bi lažje preživeli v kaosu?

Karkoli že je, ljubezen, v karkoli že smo jo preoblekli, začutimo, kadar se zgodi. Kot trk dveh delcev z neizmerno močjo, kot Higgsov bozon v predstavi. In v gledališče gremo tudi zato, da začutimo ta prostor med nami, poln skrivnostnih delcev, ki nas uglasi na skupni imenovalec, na skupno dihanje, skupno emocijo. Tega z zaslonom v roki ne doživimo. Zato mi je na misel prišel stavek, ki ga je izrekel Dante v Pandurjevem španskem Infernu: Ljubezen je ... polno gledališče, mar ne?